Madrid - Deček, ki ga je dalajlama pred 23 leti prepoznal kot reinkarnacija duhovnega vodje Yeshe, ne namerava izpolniti pričakovanj budistov, ki so ga pred leti izpostavili strogemu redovniškemu režimu. Osel Hita Torres, danes 24-letnik, študira v Madridu, za nek španski časopis pa je dejal, da mu je žal, ker v otroštvu ni imel televizije, nogometa in deklet.
Osel Hita Torres & 14. Dalai Lama. - vir: FPMTZahod in vzhod sta drug o drugemu že od nekdaj imela romantične predstave. Mistični Orient, Indija Koromandija, zadnje prebivališče pristne duhovnosti -- ameriške sanje, demokracija, kjer vsakdo lahko postane nekdo, tehnološka Meka in (seksualna) svoboda. Ali je res tako? Romantika se v resnici pogosto meša s fikcijo, resničnost pa je ponavadi dokaj običajna in včasih tudi kruta. Indijski jogi z "nadnaravnimi" sposobnostmi je za to moral vsak dan garati 50 let in dobesedno iti skozi pekel in vice, da se je očistil in dosegel to izjemno stanje. Evropski ali ameriški milijonar, je le drobcen procent bogatih ljudi, ostali so povsem povprečni državljani, vedno več pa je tudi revščine. Sami nad sabo zganjamo ogromne pritiske, ker moramo biti vsi nekaj izjemnega in izstopati. Če dandanes nisi izjemen, nisi nič, nisi kul.
To pišem zato, ker je mnogo duhovnih tradicij in šol v moderni dobi izgubilo stik s trdnimi tlemi. Ker živimo v 21. stoletju mnoge tehnike, načini poučevanja iz časa srednjega veka niso več uporabne, zato jih je potrebno prilagoditi trenutnemu okolju in času. Torres v enem izmed intervjujev pravi: "Vzeli so me moji družini [op.: v Španiji] in me postavili v srednjeveško situacijo [op.: v Indiji], kjer sem zelo trpel." V tradicionalnem tibetanskem okolju se mi ne zdi takšen pojav nič presenetljivega ali tragičnega, saj je celotna kultura naravnana tako, da podpira samostansko vzgojo. Postati lama v Tibetu je izjemna čast, tako za družino kot tudi za otroka, vendar enako ne moremo pričakovati od sodobne španske družine, ne glede na to, da sta tudi starša budista. Ta fundamentalistični pristop je uničil družino Torres [op.: starša sta se kasneje zaradi tega ločila], fantu pa tudi ni bilo lahko bivati med tujci v Indiji, v popolnoma drugačni kulturi kot jo je bil vajen pred tem. Z njim so ravnali kot z božanstvom in ga "ščitili" pred posvetnim življenje.
Vse to me močno spominja na zgodbo o mladem indijskem princu, Siddharthi Gautami, ki je kasneje postal zgodovinski Buda. Tudi njega so v mladosti ščitili pred zunanjim svetom, da ne bi videl, starosti, razkroja, smrti in drugih neprijetnosti. Kljub temu je ušel iz zlate kletke in se podal v svet, kjer je dosegel razsvetljenje. Tudi Torres je živel v nekakšni zlati kletki, ki mu je preprečevala, da bi spoznal svet v vsej svoji polnosti in raznolikosti. Ne dvomim, da je bil namen njegovih budističnih učiteljev dober in da so imeli zanj velike upe, a kljub temu se mi vedno znova poraja vprašanje: ali so morda pozabili na nauk Budove zgodbe in so sami storili enako napako? Jasno je, da so ga hoteli zaščititi pred duhovnimi pastmi, kot so denar, razuzdanost, opojne substance in slaba družba, ter mu želeli nuditi kar najboljšo izobrazbo in možnost za duhovni napredek.
A živimo v
Kali yugi, dobi razkroja, kjer se izprijenost duhovnega in posvetnega sveta kaže prav na vseh nivojih. Ni več 100% čistih tradicij (če so kdaj sploh bile) in ni mogoče živeti izolirano pred svetom. Nekoč je neki duhovni mojster rekel, da lahko v Himalaji vsakdo postane jogi. To pomeni, da v okolju brez motenj (samostan, puščavništvo itd.) in skušnjav ni težko zavzeti vloge duhovnega mojstra, pravi izziv za duhovnega človeka pa je življenje v sodobnem urbanem okolju, kjer ga iz vseh strani bombardirajo takšne in drugačne skušnjave - in prav v takšnem okolju se pokaže iz kakšnega testa je resnično človek in koliko je zmožen. Veličina duha se, po mojem mnenju, ne meri v kontroliranem okolju, temveč v širnem svetu. Ne zavračam uporabnosti in koristnosti samostanov in t.i. "umikov". Samostani so že dolga stoletja varuhi nekaterih duhovnih tradicij in skrbijo za njihovo neoporečnost. V mislih se igram predvsem z idejo, da se mnogi ljudje odločajo za samostansko življenje, ker niso sposobni normalno funkcionirati v posvetnem družbenem okolju. Samostansko življenje je lahko tudi trdo, a hkrati nudi zavetje pred problemi družbe, kot so skrbi zaradi službe, otrok, partnerja, financ itd. - vse to v samostanu izgine. Zanimivo bi bilo narediti poskus, kako duhovno in vsesplošno uspešni bi bili menihi, če bi jih postavili v običajno družbeno okolje.
To, kar se je zgodilo v primeru Torres, se mi ne zdi tragedija za mahayana budizem, temveč znamenje, da tudi starodavne duhovne tradicije potrebujejo prilagodljivost na trenutne družbene razmere, če želijo preživeti. Eden od osnovnih zakonov Narave pravi, da neprilagodljivi izumrejo. V 21. stoletju živeti na srednjeveški način in se pretvarjati, da se ni nič spremenilo, pomeni živeti v iluziji.
Naj bo svet vaše igrišče!
Štirje menihi so se odločili, da bodo mesec dni prebili v popolni tišini. Začeli so dobro, a po prvem dnevu je eden izmed menihov rekel: "Bogve ali sem zaklenil vrata moje celice v samostanu, preden smo se podali na pot?"
