Citati o jogi

Enaindvajset navdihujočih citatov o jogi, ki na kratek in jedrnat način zaobjamejo njeno bistvo.

• "Resničen namen yoge je spremeniti vsak dom v srečen dom." – Aghori Vimalananda
  
  
• "Yoga je nadzor vrtincev (vritti) uma (citta)." – Yoga-sūtra (1.2)
  
  
• "Načelo yoge je dajati, dajati, dajati. Dajajmo in dajajmo in ne prosimo ali zahtevajmo v zameno." – Swami Niranjanananda
  
  
• "Yoga nas uči pozdraviti to, kar nam ni potrebno prestajati ter prestajati to, kar ni mogoče pozdraviti." – B.K.S. Iyengar
  
  
• "Yoga je združitev posameznikove duše (jīva ātman) s transcendentalnim Jazom (parama ātman)." – Yoga-yājñavalkya
  
  
• "Stanje odcepitve od združitve z žalostjo je znano kot yoga." – Bhagavad-gita
  
  
• Vsak, ki vadi, lahko doseže uspeh v yogi, vendar ne tisti, ki so leni. Le redna vadba je skrivnost uspeha." – Svatmarama, Hatha yoga pradipika
  
  
• "Yoga obstaja na svetu, ker je vse med sabo povezano." – Desikashar
  
  
• "Smisel nas samih ni v ločenosti od Boga in drugih bitij, temveč v nenehnem uresničevanju yoge, spojitve – ne na prazni strani platna, ampak strani, kjer nastaja slika." – Rabindranath Tagore
  
  
• "Na pot yoge lahko stopiš le ko si popolnoma razočaran nad trenutnim stanjem svojega uma. Če še vedno upaš, da boš z njegovo pomočjo kaj pridobil, yoga ni zate." – Osho
  
  
• "Yoga nas ozdravi, neguje in izziva. Vadba se vtihotapi v vsak kotiček našega življenja." – Valerie Jeremijenko
  
  
• "Plamen svetilke ne migota v brezveterju; enak je um yogija, ki izvaja meditacijo na samega sebe." – Bhagavad-gita
  
  
• "Yogijska policija: 'Pravico imate do molka. Vse, kar rečete, bo uporabljeno proti vam." – avtor neznan
  
  
• "Pravo razumevanje notranje luči zasveti le v meditaciji." – Paramahamsa Satyananda Saraswati
  
  
• "Yoga je spojitev spleta dvojnosti (dvandva-jāla)" – Yoga-bīja
  
  
• "Če hočeš postati yogi, moraš biti svoboden ter iskati okolje miru in odsotnosti od skrbi. Kdor hrepeni po udobnem in prijetnem življenju, hkrati pa si želi samouresničitve, je kakor norec, ki je želel prečkati reko, pa je zgrabil za krokodila, misleč da je hlod."
  
  
• "Ko se vdih ali izdih popolnoma zaključi, ko se gibanje diha spontano ustavi... v tem kozmičnem zatišju misel o "meni" izgine in Śakti se razkrije." – Vijñānabhaīrava tantra
  
  
• "Učitelj bi moral poučevati yogo na enako ponižen in sočuten način kot da bi bolnemu dajal zdravilo." – Paramahamsa Satyananda Saraswati
  
  
• "Dih je življenje in če dobro dihaš, boš na tem svetu dolgo živel." – sanskrtski pregovor
  
  
• "Ko se iz zemlje, vode, ognja, zraka in etra manifestirajo petere lastnosti yoge, se tistega, ki si je napravil telo iz ognja yoge, ne dotakne bolezen, starost ali smrt." – Svetasvatara Upanišada
  
  
• "Današnji človek je zaprt v svojo površinsko posamezno zavest in pozna svet le s pomočjo pozunanjenega uma in čutov ter preko interpretacije njihovih stikov s svetom. S pomočjo yoge se v človeku lahko odpre zavest, ki postane eno z zavestjo sveta; človek se prične neposredno zavedati univerzalbega Bitja, univerzalnih stanj, sil, uma, življenja, materije ter s temi stvarmi živi v zavednem odnosu. Za take ljudi pravimo, da imajo kozmično zavest." – Aurobindo Ghose
  

Jaya Mata Kali

Portal Youtube ni le kraj trivialne zabave, temveč je postal tudi skladišče duhovnih vsebin. Danes sem tako brskal po portalu in čisto po naključju naletel na spodnji bhajan(a), ki me je popolnoma prevzel in mi polepšal cel dan. Pesem je preprosta hvalnica hindujski boginji Kali / Durgi, uničevalki zla.

"Vse veje znanja so tvoji aspekti, o, Devi;
tako so vse ženske tega sveta obdarjene z raznovrstnimi lastnostmi.
O, Mati, cel svet je napolnjen le s tabo!" - Candi, II, 6

जय माता काली जय माता दुर्गे
jaya mātā kālī jaya mātā durge
काली दुर्गे नमोः नमः
kālī durge namoḥ namaḥ

Najzgodnejši viri opisujejo Kristusa kot maga

Skupina znanstvenikov pod vodstvom francoskega morskega arheologa Francka Goddioa je nedavno naznanila, da so našli posodo, ki datira med poznim 2. stol. pr. n. št. in 1. stol. n. št. V posodo je vgravirano besedilo za katerega menijo, da je lahko prva navedba Kristusa. Če se beseda "Kristus" nanaša na biblijskega Jezusa Kristusa, kot domnevajo, lahko najdba nudi dokaze, da sta bila krščanstvo in poganstvo v starodavnem svetu tesno povezana. Celoten zapis na posodi je: "DIA CHRISTOU O GOISTAIS," kar so arheologi prevedli kot, "od Kristusa, maga."

"Povsem možno je, da gre za omembo Jezusa Kristusa, nekdaj enega izmed vodilnih predstavnikov bele magije," pravi Goddio, soustanovitelj Oxfordskega centra za morsko arheologijo.

Njegova skupina je lončeno posodo našla med izkopavanjem podvodnih ruševin starodavnega aleksandrijskega pristanišča. Najdišče obsega tudi že potopljen otok Antirhodos, kjer se je morda nahajala Kleopatrina palača.

Goddio in egiptolog David Fabre, član Evropskega inštituta za morsko arheologijo, menita, da je "mag" z uporabo te posode izvajal obrede vedeževanja. Evangelij po Mateju govori o modrecih ali magih, razširjenih v starodavnemu svetu. Fabre pravi, da je posoda zelo podobna neki drugi posodi, naslikani v dveh staroegipčanskih lončarskih silhuetah, ki naj bi prikazovali vedeževalne obrede. "Take obrede so v Mezopotamiji poznali že od 3. tisočletja pr. n. št. Vedeževalec s pomočjo priročnikov tolmači oblike, ki jih na vodni gladini posode riše olje," razlaga Fabre. "Posameznik, oziroma medij, med obredom vstopi v stanje halucinacijskega transa. Nato se jim prikažejo božanstva ali nadnaravna bitja, ki odgovarjajo na vprašanja o prihodnosti."

Mag je morda napis na posodi uporabil, da je upravičil svoje nadnaravne moči in izvedel invokacijo imena Kristusa, menijo arheologi.

Goddio je rekel: "Povsem mogoče je, da so v Aleksandriji vedeli za obstoj Jezusa in za njegove legendarne čudeže, kot na primer spreminjanje vode v vino, množenje hlebov kruha, čudežne ozdravitve ter za zgodbo o ponovnem vstajenju."

Tudi drugi znanstveniki ne dvomijo o takšno interpretacijo napisa, a ponujajo še druge možnosti. Bert Smith, profesor klasične arheologije in umetnosti na Oxfordski univerzi, domneva, da je napis lahko tudi posvetitev ali darilo, ki ga je naredil neki "Krestos", pripadnik morebitnega verskega združenja, imenovanega Ogoistais.

Klaus Hallof, direktor Inštituta za grške napise v Berlinu, je dodal, da bi lahko besedo "Ogoistais" , če se bo Smithova teorija izkazala za resnično, povezali z znanimi verskimi skupinami, ki so častile zgodnje grške in egipčanske bogove, kot so Hermes, Atena in Izida. Hallof je še poudaril, da zgodovinarji, ki se ukvarjajo s časom iz katerega izvira tudi posoda, boga Osogo imenujejo tudi Ogoa, zato je na posodi morda zapisana variacija tega imena. Mogoče je tudi, da posoda povezana tako s Jezusom Kristusom kot z Osogo.

Fabre je zaključil: "Moramo se zavedati, da se v Aleksandriji poganstvo, judovska vera in krščanstvo nikoli niso razvijale izolirano. Vse te oblike religij so razvile magijske prakse, ki so premamile preproste ljudi in višje sloje. V Aleksandriji so nastale nove verske tvorbe, namenjene iskanju rešitev problemov človeštva in božanskega sveta. To je razvidno v kultih Izide, skrivnostih Mitre ter v zgodnjem krščanstvu."

Nadaljnje branje:

• Discovery News: Earliest Reference Describes Christ as 'Magician'
  
• Smith, M. (1998). Jesus the Magician.
• Meyer, M. W. in Smith, R. (1999). Ancient Christian Magic.
  

Pristop k duhovni vadbi

Ko ljudje odkrijejo, da obstaja stvar, ki se imenuje duhovnost, postanejo navdušeni kot Kolumb, ko je prvič zagledal obale Amerike. Duhovnost jim omogoča širši razgled kot so sprva mislili, da obstaja. Prešine jih spoznanje, da je običajna človeška družba ustvarjena – delno zavedno, večinoma pa nezavedno – da nam prepreči spoznati in uresničiti naš poln človeški potencial. Konvencionalno življenje se večinoma vrti okrog iskanja omejenih ciljev, kot so: telesno ugodje, materialne dobrine, seks, čustvena zadovoljitev, umska stimulacija in moč.

Hinduizem pozna štiri upravičena področja, katerim lahko posvetimo svoj čas in energijo:

• artha – materialna blaginja
• kāma – telesna, čustvena in umska zadovoljitev in užitek
• dharma – moralnost, etičnost in pravičnost
• mokša – duhovno samouresničenje

Večina konvencionalnega življenja v naši družbi spada v prvi dve kategoriji. Naša civilizacija je izumila neštete načine osredotočanja naše pozornosti na udobje in užitek. Korporacije vsako leto porabijo milijarde evrov, da pri potrošnikih zagotovijo neprekinjen tok kupovanja in porabe materialnih dobrin, četudi jih ne rabijo; vse to samo da bi stremeli k "udobnemu" življenju. Lahko zapišem, da živimo v dobi hedonizma.

Dharmo živimo veliko bolj omejeno kot pa artho in kāmo. Naši moralni standardi so na vsesplošno nizki stopnji, kar se sklada s hindujsko predstavo o kali-jugi, dobi duhovnega mračnjaštva, ki naj bi trajala še več tisočletij. New Age vera v bližnje zveličanje človeštva na skoraj magičen način in brez kakršnegakoli truda, se zdi kot bežno, muhasto upanje. Svoje glave moramo potegniti iz peska in spoznati, da živimo v koruptni družbi, kjer pravni sistem deluje na podlagi podkupnin, pravdanje pa je postalo življenjski slog. Če na našem seznamu prednosti moralna neoporečnost ni dovolj visoko, so v našem življenju duhovne težnje skoraj popolnoma odsotne. Redki ljudje resnično razumejo, kaj je duhovnost, še manj pa je tistih, ki aktivno hodijo po duhovni poti.

Položaj je malce drugačen v Indiji. Z izjemo zahodnjaško šolane elite, tradicionalna vrednota (osvoboditve) še vedno zavzema določen prostor v srcih. Ljudje se vsaj zavedajo tega velikega ideala indijske preteklosti, delno še prisotnega med sodobnimi asketi, čeprav sami morda niso pripravljeni za to pot. Okrog jogijev in potepuških sādhujev, ki so še vedno viden element hindujske družbe, se vije tančica strahospoštovanja. Leta 2001 je zborovanje Kumbha Mela, ki se odvija vsakih dvanajst let, privabilo sto milijonov ljudi ter miriade duhovnih ljudi, tako pristnih kot prevarantov.

Kljub temu celo povprečni Indijci ne premorejo zadostnega razumevanja jogijskega življenjskega sloga, zato pogosto niso sposobni ločevati med pristnimi mojstri in sleparji. Res je tudi, da v indijski družbi vse večja modernizacija in globalizacija spodjedata tradicionalno čaščenje svetega.

Ko se zahodnjak sreča z duhovnostjo, se je primoran soočiti s štirimi glavnimi življenjskimi težnjami po materialni blaginji, telesnemu-čustvenemu-umskemu ugodju, moralni neoporečnosti in duhovni izpolnitvi. Pri duhovni vadbi sta čim bolj nepristransko samoopazovanje in samorazumevanje ključnega pomena. Posameznik mora biti željan raziskati svoje vzorce navad: kako se odziva na vse vrste situacij. Nato mora hoteti in biti pripravljen razumeti svoja opažanja o samemu sebi. Naslednji korak je izločevanje teh vzorcev navad, ki ne pripomorejo k nadaljnji duhovni rasti; zamenjati jih je treba s pozitivnimi navadami.

Novinci v duhovnem življenju se pogosto ne zavedajo, da duhovna vadba zahteva dosleden trud. Pogosto si domišljajo, da je bežen pogled onstran konvencionalnega življenja sam po sebi dovolj. A videti čoln je povsem drugače kot sedeti v čolnu in veslati na drugi breg. Razmišljanje o duhovnosti ni dovolj. Ko začetniki dejansko pričnejo z duhovno vadbo (sādhana), se slej ko prej soočijo s preizkušnjo vztrajanja pri vsakodnevni rutini. Nato postane izziv vsakodnevno osveževanje duhovne vadbe, drugače le-ta postane dolgočasna, kar spodjeda voljo do samopreobrazbe.

Novinci črpajo energijo iz svoje začetniške vneme ter nenehno iščejo naslednjo duhovno "omamo": lepo meditacijo, veličastno vizijo, božansko znamenje ali pa pohvalo učitelja. V vznesenem stanju se le malokdo zaveda, da bo obdobja "medenih tednov" kmalu konec. Tradicionalni guruji se običajno ne zmenijo za to minljivo vnemo; namesto sladkih komplimentov raje delijo ostre kritike. Redki se izvlečejo iz te stopnje in se lotijo (povsem nespektakularne) vsakodnevne vadbe. Ko se čustveni vrhunci pomirijo in se začne kazati gola resničnost njihove zmede, negativnosti in ega, se veliko začetnikov ustraši.

Naslednja prepreka je spoznanje, da imamo ljudje številne, globoko ukoreninjene vzorce navad, ki za spremembo zahtevajo veliko časa in energije. Posameznik, ki se loteva duhovne vadbe, je sprva prepričan, da poseduje ogromen, že razvit, potencial in bo zato rasel hitreje od ostalih, kmalu pa trešči ob tla in spozna, da je stopnja samorazvoja enaka vloženemu trudu.

Tisti, ki so prilezli do sem, se bodo skoraj gotovo soočili z dvomi – o svojih sposobnostih, o učitelju, o učinkovitosti določenega učenja in sistema – zato ni daleč od resnice, če rečem, da je tisti, ki se ne spoprijatelji z dvomi, na dobri poti do zablode. Če dvom in zabloda nista prisotna, je oseba verjetno razsvetljena.

Ovira, ki jo ne omenjajo pogosto, je dejstvo, da so posameznikove karmične težnje (nezavedni in delno zavedni vzorci navad) še ojačane zaradi povečanega zavedanja in redne vadbe. To lahko primerjamo z močno svetilko, ki sveti globoko v vodnjak človeškega uma in osvetljuje temne, dolgo pozabljene kotičke. V globinah nezavednega se skrivajo vse vrste neprijetnih resničnosti, ki jih s pomočjo stalnega samoopazovanja in samorazumevanja izpiramo na dan. Včasih se nezavedni material v luči zavednega uma zdi silen in takrat začetnik spozna, da je duhovno življenje neke vrste hoja po rezilu.

Postopoma se duhovni popotnik nauči premagati svoj vraščen materializem (npr. nenehno razmišljanje o vidni resničnosti), kot da bi počasi rahljal ego-vozel, s katerim običajni ljudje poskušajo povezovati svoje življenje. Duhovni popotnik se nauči biti šaljiv ob vsaki situaciji in življenje gleda iz nove perspektive: kot nenavadno (dramsko) igro, v katero smo, hočeš ali nočeš, vpleteni in ki jo lahko napačno razumemo in zato trpimo, ali pa jo razumemo in presežemo, ne da bi izstopili iz prizorišča. Duhovni materializem – lažen občutek pridobivanja "višjih" izkustev – moramo premagati. Šele nato lahko spoznamo notranjo svobodo, kjer se odrečemo celo cilju osvoboditve. Osvoboditev ali razsvetljenje ni stvar, ki jo lahko dosežemo, temveč je življenje v trenutku iz najglobljega razumevanja in brez egoistične navezanosti na karkoli.

Tisti, ki se s svojimi izjemnimi duhovnimi dosežki postavljajo pred drugimi, so verjetno najmanj razsvetljeni. Indijska tradicija pozna mnogo mojstrov, ki so po dolgih letih intenzivne vadbe dosegli visoko stopnjo zavesti ali osupljive nadnaravne sposobnosti, nato pa so sami sebe pogubili. Večja kot je višina, globlji je padec v pozabo, zato jogijske avtoritete nenehno svarijo ljudi na bodo pazljivi, naj svoje dosežke zadržijo zase in se raje osredotočijo na gojenje moralne kreposti, razumevanja, samopremagovanja ter na pomoč drugim ljudem.

Veliki zahodnjaški mojster, Omraam Mikhaël Aïvanhov, je svoje učence občasno opozarjal, da so vsi začetki prežeti z energijo, zato se moramo lotiti stvari s čim večjo skrbnostjo in razumevanjem, kar ga premoremo. To še posebej velja za duhovno življenje, za hojo po rezilu.

Je joga religija?

Izven meja svoje domovine se pogosto pojavlja negotovost glede verskih temeljev joge. Nekatere zahodnjake, ki so po veroizpovedi kristjani, muslimani, judje..., skrbi, da je joga vrsta vzhodnjaške religije. Strah jih je, da bi z izvajanjem jogijske vadbe spodkopavali temelje svoje vere. Ali so njihovi strahovi res upravičeni? Je joga religija? Kratek in jedrnat odgovor na zastavljeni vprašanji je: joga lahko v bistvu posameznikovo vero, ne glede na veroizpoved, še poglobi, ne pa spodkopava. V sledečem besedilu bom skušal problematiko malo bolj natančno razložiti.

Tudi pri nas, v Sloveniji, smo bili v preteklosti že priča ekstremističnemu prepričanju krščanskih fundamentalistov, ki jogo vidijo kot nevarno uvozno blago iz vzhoda, ki ga je treba brezpogojno preganjati ali prepovedati. V zahodnem svetu se joga pogosto pojavlja zmešana skupaj z New Age učenji, ki jih verske ustanove vidijo kot grožnjo.

Zgodovinsko gledano je joga res povezana s tremi velikimi indijskimi verskokulturnimi tradicijami -- s hinduizmom, budizmom in džainizmom -- zato so jogijska učenja prežeta s številnimi načeli, ki imajo okus po teh tradicijah. Najbolj očitni pojmi, ob katere se zahodnjaki pogosto spotikajo, so predstave o karmi in reinkarnaciji ter ideja o številnih božanstvih, ki bivajo v slogi z najvišjo Resničnostjo. V domovini joge so se pojavljali tudi jogijski mojstri, ki so odslovili karmična, reinkarnacijska in nekatera druga načela, hindujska, budistična in džainistična božanstva pa lahko primerjamo s krščanskimi angeli. Pravzaprav, človeku ni potrebno verjeti v karkoli, razen v možnost samopreobrazbe ter da gre lahko onstran trenutnega razumevanja in izkustva sveta in, še bolj pomembno, onstran svojega trenutnega egocentričnega stanja.

Bistvo mnogoterih oblik joge je domneva, da posameznik, kot človeško bitje, še ni razvil svojega polnega potenciala. Namen joge je približati človeka njegovemu duhovnemu jedru -- njegovi najgloblji naravi -- temu, kar resnično smo. To naravo razne jogijske tradicije opisujejo različno, kljub temu pa ne indoktrinirajo tradicionalnih razlag, ampak dovoljujejo osebnemu izkustvu in spoznanju, da oblikuje posameznikovo razumevanje.

V dolgih tisočletjih se je joga izražala v pisanem naboru filozofskih in teoloških sistemov, vendar nobeden izmed ni definiral joge, kajti joga je predvsem praktična duhovna disciplina, ki daje poudarek na osebno eksperimentiranje in preverjanje. Z drugimi besedami, neposredna osebna izkušnja ali duhovno uresničenje je pomembnejše od katerekoli teorije ali verskega sistema. Zaradi tega razloga jogo izvajajo ljudje, katerih filozofska in verska prepričanja se močno razlikujejo. Nekateri verjamejo v osebnega Boga, ki je ustvaril vesolje, drugi imajo raje metafiziko, ki vidi svet kot iluzijo in najvišjo Resničnost kot edino in brezoblično, spet tretji (jogiji theravadskega budizma) pa se izogibajo ugibanju o metafizičnih zadevah. Nekateri vaditelji joge so bolj verni kot drugi, vendar je joga le orodje za raziskovanje globin človeške narave, orodje za sondiranje skrivnosti telesa in uma.

Joga, duhovnost, ki se je razvija na indijski podcelini, se je tradicionalno razširjala kot ezoterična disciplina, v katero je učenca uvedel izkušen učitelj (guru ali lama). Da bi lahko dosegli stopnje osebne preobrazbe, ki jih opisujejo tradicionalna besedila, je naveza učenec-učitelj ključnega pomena. Vendar vsi ljudje joge ne želijo ali ne zmorejo izvajati tako intenzivno, zato tradicionalna joga priznavarazlično izkušenost iskalcev teri njihove edinstvene potrebe in cilje.

Torej, na kakšen način lahko joga obogati versko ali duhovno življenje kristjana ali muslimana? Odgovor je, na enak način kot obogati življenje hindujca, budista ali džainista. Joga pomaga vsem (ne glede na njihovo prepričanje), ki želijo izvajati umetnost samotranscendence in samopreobrazbe, tako da s pomočjo številnih vaj in tehnik uravnoveša živčni sistem in umirja um. Joga je dovolj obsežna, da lahko prav vsakdo zase najde pravo tehniko, ki ne bo v navzkrižju z njegovim osebnim prepričanjem. Še več, verni ljudje bodo v jogi našli mnogo idej in nazorov, s katerimi se bodo zlahka poistovetili. Kdo se ne bi strinjal z jogijskim nasvetom, ki pravi, da moramo stremeti h krepostnemu življenju, posvečenemu nenasilju, resnicoljubju, dobrodelnosti, sočutju, strpnosti ter osvobojenosti od pohlepa, jeze in ljubosumja?

Milijoni pristnih kristjanov in judov po svetu , do določene stopnje, že izvajajo nekatere oblike joge, ki pa nosijo drugačna imena. Krščanstvo pozna razne molitve in rožni venec, joga pa te stvari uvršča pod bhakti jogo in mantra jogo -- oba sistema sta se skozi tisočletja in preko številnih mojstrov visoko razvila, zato lahko tudi pripadnikom drugih religij ponudita odskočno desko za dvig v višje sfere stopitve z Bogom. Iz joge vzemite to, kar se vam zdi smiselno in poglobite svojo vero in duhovno vadbo, vendar ohranite odprt um za osebna jogijska izkustva ter vpoglede. Vse teorije, razlage in prepričanja so le umski okviri, naloženi na resničnost; ni se jih dobro oklepati za vsako ceno, saj nam lahko preprečijo videti resnično Resničnost.

Vse velike verske tradicije tega sveta imajo svoje velike raziskovalce. Joga je indijski dar tistim, ki želijo postati psihonavti, popotniki po notranjih razsežnostih človeškega uma. Če v človeku gori iskrena želja po samospoznavanju in iskanju smisla sveta, v katerem živimo, je joga zanesljivo, temeljito preizkušeno orodje.