Na danasnji dan - 30. sept. '07

"Če nebo ni zaljubljeno, ni tako vedro. Če sonce ni zaljubljeno, ne izžareva svetlobe. Če reka ni zaljubljena, bo odeta v molk in mirovanje. Če zemlja in gore niso zaljubljene, nič ne raste."



Na današnji dan, pred 800 leti, je luč sveta ugledal eden največjih mističnih pesnikov vseh časov, perzijski sufijski poet Mawlana Jalaluddin Rumi, čigar več kot 70 000 stihov že stoletja navdihuje ves svet. Mnogo učenjakov je prepričanih, da je Rumijeva poezija božanske ljubezni, mistične strasti in zamaknjenega razsvetljenja enako pomembna kot Dantejeva ali Shakespearejeva. Pesnik je bil še pred desetimi leti na Zahodu skoraj popolnoma neznan, danes pa je, med Američani, v družbi najbolj branih poetov. Eden izmed razlogov za tako priljubljenost je gotovo njegova sposobnost jasnega, neposrednega besednega izražanja globoko osebnega ter pogosto zapletenega sveta duhovne rasti in misticizma. Rumijeva poezija ima moč zaobiti razum in se razliti direktno v srce.



Šele srečanje z dervišem Šams-e Tabrizi je Rumija popeljalo na pot veličine. Ko je Šams potoval po srednjem vzhodu, moledujoč za družbo nekoga, ki bi lahko "prenašal mojo družbo". Nekoč je slišal glas: "Kaj ponudiš v zameno?" "- Svojo glavo!" "Ta, ki ga iščeš je Jalal ud-Din iz Konje." Leta kasneje, ko sta Rumi in Šams v neki krčmi kramljala dolgo v noč, so Šamsa poklicali ven skozi zadnja vrata. Ko je odhajal, ga je Rumi videl zadnjikrat. Umorjen naj bi bil po naročilu Rumijevega sina. Rumijeva izguba ljubljene osebe je našla svoj izraz v izlivih pesmi, glasbe in plesa. V iskanju Šamsa je pripotoval v Damask, kjer je spoznal:

"Zakaj bi iskal? Isto sem kot

on. Njegova bit govori skozme.

Iskal sem samega sebe!"