Satanistova odrešitev
Peklensko vroči dnevi niso ravno najboljši za hladno natančnost pisanja raziskovalnih člankov o tematiki HoS, zato se, kot se spodobi, po starem ljudskem izročilu, ki pravi, da se klin s klinom zbija, poslužujem alternativnih metod za preprečevanja kisanja možganov. Včeraj, med popoldansko vožnjo s kolesom po razbeljeni cesti, se mi je porodila čudovita zamisel o možnosti za duhovno odrešitev vseh zagrenjenih, temačnih in s pentagrami okovanih satanistov!
Med pogostimi satanističnimi asociacijami se gotovo znajde roganje Bogu in zaničevanje Kristusa, navzdol obrnjeni križi, ipd. Cerkev tovrstne dejavnosti odločno obsoja, predrznim bogokletnikom pa obljublja večno cvrtje na nabodalih zlodejevega žara. Jaz pa pravim, da še premalo pljuvajo po Bogu, da so v žaljenju Kristusa diletanti in v svojih črnih usnjenih opravah navadni goth pozerji! Bogokletnost bi morali pripeljati v neslutene višave, kajti tu se skriva skrivna skrivnost, ki se mi je razodela. Če zmajujete z glavo in si mislite, da se je ubogemu Agapetosu gotovo zmešalo od vročine, naj vas potolažim, da ni kriva vročina, ampak tantra! Kdo bi si mislil, da se v tantri, hočeš ali nočeš, nahaja zveličanje vseh peklenščkovih častilcev?
Indijski modrec Prahlada je bil častilec boga Vishnuja. Po mnogih letih in preizkušnjah mu je njegov ljubljeni Bog podaril najvišjo samouresničitev. Tudi Prahladov oče, kralj Hiranyakashipu, se je stopil z Vishnujem, saj je bil njegov um nenehno osredotočen na Božanstvo. Vendar kralja ni odrešila ljubezen, temveč intenzivno sovraštvo do Vishnuja. Ta poučna tantrična zgodba nudi verodostojno razlago za Hiranyakashipuvo presenetljivo zveličanje: če je tarča Bog, se lahko alkimijski proces solve et coagula udejanji, ne glede na to da um žene ljubezen ali sovraštvo. Um se mora projicirati onstran samega sebe, da predre svoje omejitve in se spoji z višjim načelom. V tem duhu Shata-Patha-Brahmana pravi, da postanemo to, o čemer premišljujemo.
Zato še enkrat, malo hudomušno, pravim, da imajo goreči satanisti odlične možnosti, da preko intenzivnega in vseobsegajočega sovraštva do Kristusa postanejo zveličani. Ironija je, da verjetno tega ne bi hoteli. Še večja ironija je, da jih je večina preveč mlačnih v svojem prepričanju. Največja ironija v tem hipotetičnem scenariju pa je, da bi vsi goreči satanisti prej prišli v nebesa (četudi tega ne bi hoteli) kot roji "pobožnih" farških ovčic, ki se ob nedeljah trpajo v cerkve.
Amen.
