V poplavi člankov o vzhodnjaški duhovnosti sem kar malo pozabil na izjemno zanimivo tradicijo, ki je kot navdih botrovala imenu House of Sutekh. Pričujoč članek govori o izmuzljivemu božanstvu starodavnega Egipta, o Setu - božanskemu pretkancu, ki burka kozmični ocean in preprečuje stagnacijo. Tokrat je pred vami zgodovinsko obarvan članek, kdaj drugič pa bo govora o bolj ezoteričnih in praktičnih aspektih te tradicije.
"Jaz sem Set, tvorec zmede, ki besni po nebeškem obzorju."
Set, brat Ozirisa, Izis in Neptis, je zelo zapostavljen član Velike Deveterice. Iz mitologije ga najbolj poznamo kot morilca Ozirisa in dolgotrajnega sovražnika Horusa, zaradi česar ima klasično vlogo arhetipskega malopridneža. Kljub temu priljubljeni viri o njem ne povedo kaj dosti več. V sledečem besedilu bomo spoznali Seta kot zanimivo in večplastno božanstvo.
Set, eno izmed najstarejših egipčanskih božanstev, je bil postopoma preobražen iz pomembnega boga v podlega demona, izgnanega v mračen svet magije in vraževerja. Seta so povezovali tako z zlom kot tudi s kaosom. V preživelih besedilih se pogosto pojavlja kot nasprotnik načelu reda egipčanskega kozmosa, oziroma nasprotnik sil ma'at.
Umor svojega brata Ozirisa in nenehno kljubovanje Horusu (utelešenemu v vladajočem kralju na zemlji) sta Seta prestavila v uporniški tabor, skrajno manifestacijo isfeta (zla). V hieroglifski pisavi je Setova žival služila kot determinativ za več kot petindvajset besed, ki so označevale motnje in zmedo v kozmičnem, družbenem in osebnem življenju. Set je bil povezan s kaotičnimi, uničevalnimi in nepredvidljivimi dogodki v naravi; lahko se je pojavil v obliki nevihte ali potresa. Poosebljal je slepo moč in divjost: sodeč po Izreku 222 iz Piramidnih besedil je Set silovito izbruhnil iz maternice svoje matere. V besedilu Nasprotovanja Horusa in Seta je Set osnoval svojo zahtevo za kraljevanje na osnovi večje telesne moči in zaščite, ki bi jo lahko nudil Reju na nočnem potovanju po podzemlju. Ko se ostali bogovi niso vdali tej zahtevi, jim je zagrozil, da bo vsak dan enega izmed njih potolkel do smrti s svojim 2000 kilogramskim žezlom. Ista zgodba Seta prikazuje kot drznega, lahkovernega norca brez samoobvladovanja, ki je pogosta tarča šal. Besedilo ustvari sliko Seta kot “mišičnjaka brez pameti", hkrati pa Seta postavi ob bok egipčanskega arhetipskega modreca. Kljub temu je bil Set v številnih kultnih centrih preko večjega dela faraonskega obdobja intimno povezan z državo in s preprostimi ljudmi.
Setova žival je gotovo ena izmed najbolj enigmatičnih likov egipčanske ikonografije. Učenjaška mnenja so se pogosto kresala o vrsti te živali, sodobni strokovnjaki pa se večinoma strinjajo, da gre verjetno za sestavljeno mitološko bitje. Set je pogosto prikazan tudi v človeški obliki s setovsko glavo. Od dobe novega kraljestva dalje, še posebej v poznem obdobju, so Seta predstavljale živali kot so prašič, osel, krokodil ali nilski konj. Najbolj slaven primerek slednjega lahko vidimo v templju Edfu, na reliefu Horusova zmaga nad sovražniki, kjer Horus večkrat zabode Seta/nilskega konja in Seta/krokodila. Najzgodnejšo upodobitev Setove živali najdemo v naqadskem obdobju, najstarejši zapis na tablicah pa izvira iz 0. dinastije v grobnici U-dž pri Umm el Qaab, v Abidosu.
Set je bil bog puščav, kraljestva divjih živali in mrtvih, negostoljubnih in nevarnih pokrajin. Njegov kult verjetno izvira iz Nubta (kasneje Ombos), enega izmed najstarejših egipčanskih mest, kjer pomembna vzhodno-puščavska karavana vstopi v Dolino reke Nil. Številni tempeljski reliefi in zasebne stele nakazujejo, da Egipčani Seta niso imeli le za gospodarja puščav, temveč tudi oaz. Celo ko je bil Set v poznem obdobju splošno demoniziran, je ostal glavno božanstvo Dakhle, Baharije in oaze Kharga. Njegova povezanost z negostoljubnimi puščavami in mejnimi območji je ena izmed Setovih najbolj trajnih značilnosti. Morda je prav to spodbudilo Egipčane, da so si Seta predstavljali kot boga tujcev. Ta njegova lastnost je postajala vedno bolj pogubna, še posebej od konca dobe novega kraljestva dalje. Tudi v mitologiji je moč zaslediti Setovo postopno odtujitev: sodeč po legendah je bog Geb razdelil Egipt Horusu in Setu. Set je dobil Zgornji Egipt, Horus pa Spodnji Egipt. Nato so si bogovi premislili in cel Egipt dodelili Horusu (uzakonitev kraljeve vladavine nad Dvema deželama), Setu pa so ostale vse puščave in tuje dežele.
Med zgodnjim dinastičnim obdobjem lahko zasledimo kar nekaj državnih uporov in odcepitev pod okriljem Seta. Peribsen, ki je med II. dinastijo vladal le Zgornjemu Egiptu, je na svoj serekh postavil Seta namesto Horusa. Verjetno se je v poznejših obdobjih ohranil kolektivni spomin na Seta in njegove upore, ki se v Krstnih besedilih 942 odražajo v frazi "Set, ki je deželo postavil na glavo", kot tudi kasneje v Koledarskih besedilih, kjer je zapisanih vsaj štirideset neugodnih dni v letu, nanašajočih se na upor Seta in njegovih zaveznikov proti silam Reja.
Set je bil od tu dalje, ter vsaj do konca dobe starega kraljestva, tesno povezan s kraljevo usodo na zemlji in v posmrtnem življenju: deloval je kot kraljevski bog, igral pomembno vlogo v uradnem kultu živečega faraona ter mu pomagal po smrti. Sodeloval je tudi pri festivalu Heb-Sed Zgornjega Egipta. Kraljice starega kraljestva so se ponašale s titulami kot je na primer "Ona, ki vidi Horusa in Seta" (Obe božanstvi sta se pogosto pojavljali v svečeniških nazivih IV. in V. Dinastije.). Kralja Userkaf in Unas sta znana po pogrebnih zemljiščih, ki so v svojih imenih vključevala Seta.
Nehesi, eden izmed manj znanih krajevnih kraljev XIV. dinastije, je Seta povzdignil v dinastičnega boga. To se je zgodilo celo pred vzponom Hiksov. Setov kult je bil deležen še več ponovne spodbude z odprtjem delte Nila vplivom iz severovzhoda, ko so v večjem številu v Egipt vstopili "azijati". Set si je z Baalom / Zafonom delil mnogo karakteristik; še posebej agresivno naravo in nadzor nad nevihtami in gromom. Hiksi, ki so bili odgovorni za združevanje božanstev, so ustoličili "Seta, Gospodarja Avarisa" ter mu postavili ogromen tempelj. Včasih je namreč faraonom ustrezala Setova legendarna moč, zato so jo uporabili v svoje namene. Zavojevalni vladarji zgodnjega novega kraljestva so Seta pogosto obredno klicali kot boga vojne. Kralje na bojnem polju pa so primerjali s Setom ter prosili za pomoč njegovo božansko moč in teror. Letopisi Tutmozisa III opisujejo bitko za Megiddo kjer je "moč Seta prežela kraljeve ude". Na svoji Karnaški steli je Amenhotep II trdil, da je "njegovo veličanstvo zavojevalo s Setom na čelu". Ramessides je Seta ponovno povzdignil v dinastičnega boga. Nova prestolnica Piramesse, zgrajena na prejšnjem Avarisu, je bila priča preporodu Setovega kulta s posvetitvijo templja v čast Seta kot "partnerja Horusa, pomočnika Reja". V provincah so obnavljali Setove templje ali pa jih na novo gradili. Na tempeljskih stenah sta se v očiščevalnih prizorih pojavljala tako Set kot tudi Horus - reliefi v Karnaku in v majhnem templju Abu Simbel so eni izmed redkih, ki so ušli kasnejšemu uničevanju ikonoklastov. Več faraonov je Seta vključilo v svoja imena: Seti pomeni "On, ki pripada Setu"; ime Setnakht prevajajo kot "Set je mogočen". Zapisi iz Deir el-Medine pa namigujejo, da se je Set pojavljal tudi v imenih običajnih ljudi tistega časa. Njegova imena so pogosto poudarjala telesno moč. Neka zasebna stela iz Deir el-Medine prikazuje rokodelca Aapethija, ki časti Seta. Aapethi je bil sin delovodje in vaškega lopova Paneba, razvpitega zaradi ropanja grobnic, podkupovanja, utaj in zastraševanja. Morda je Paneb še posebej cenil Setove lastnosti.
Kljub strahu, da bi Set ogrožal umrle, ga je Knjiga mrtvih postavila na premec sončne barke, kjer je odganjal Apofisa. Obstaja celo nekaj primerov iz časa novega kraljestva kjer setovske živali, same ali pa skupaj s šakali, vlečejo sončno barko. Z varovanjem Reja na njegovi nočni poti skozi podzemlje Set aktivno prispeva k obnavljanju stvarstva.
Po XX. dinastiji ni več templjev posvečenih Setu. Tudi v besedilih in slikah se pojavlja izjemno redko, njegovo ime pa niso več vključevali v osebna imena. Od poznega novega kraljestva dalje je v obrednih očiščevalnih prizorih bog Tot vedno pogosteje nadomeščal Seta. Včasih so podobe Seta spremenili v druga božanstva; največkrat pa so njegove podobe in imena preprosto zbrisali iz spomenikov. Besedila iz poznega obdobja prvič govorijo o "uničevanju" Seta. Setovska besedila zaklinjanja, ki izvirajo iz perzijskega obdobja, opisujejo žalostno stanje mest in provinc Setovega kulta, vendar ne navajajo vzroka: "Ombos je podrt. Njihovi templji so uničeni. Vsi, ki so jim pripadali, so izginili. Njihov Gospodar je izginil". Papirus Jumilhak pripoveduje zgodbo o Horusu, ki je "premagal Seta in uničil njegovo tolpo. Uničil je njegova mesta in province ter izpraskal Setovo ime iz spomenikov te dežele". Legenda o krilatem disku našteva epizode Horusove borbe s Setom in zaključi z zgodbo, kjer Horus Setu odseka glavo ter njegovo telo polno sulic vleče po deželi.
Na koncu so Seta enačili z istim Apofisom, s katerim se je bojeval na sončni barki. Do ptolemejskih časov je Set postal poosebljenje zla, njegovo čaščenje pa je včasih vključevalo namerno invokacijo "sil teme". V njegovi demonski fazi Setovi epiteti vsebujejo imena kot so: "On, čigar ime je zlo", "Slab", "Kričač", "Lažnivec" in "Butec". Prej veličastnega boga so Egipčani skrčili v sovražnika in morilca Ozirisa, v bitje, ki se upira ustaljenemu božanskemu redu. Obred "poraza Seta in njegove tolpe" so vsak dan izvajali v templju Ozirisa v Abidosu ter v drugih glavnih kultnih centrih. Ritual je zajemal obredno uničenje rdeče voščene podobe Seta.
V rimskih časih so Seta enačili s Tifonom. V Busirisu in Likopolisu so prirejali festivale obrednega preklinjanja Seta-Tifona, v Denderah pa so imeli tifonijo, festival umirjanja Setove zlobne moči ali pa zaklinjanje in zakol podobe Seta.
Svojo pozitivno funkcijo, zunaj meja puščavskih oaz, kjer so Seta še vedno častili, je ohranjal le še v ljudski magiji, saj je njegova nepremagljivost in nasilna narava magom predstavljala uporabno gonilno silo. Ti magi so Seta upodabljali tudi na čarovniških palicah Ker je egipčanska magija delovala po načelu klin se s klinom zbija, so Setovo moč izkoriščali za bojevanje s srditimi demoni.
Egiptologi menijo, da se je končna demonizacija Seta pričela v poznem obdobju, ko so v Egipt začeli vdirati tujci. V novem kraljestvu je bil Set kot patron zavojevalskih faraonov pomagal podjarmiti tuje dežele, v poznem obdobju pa je izgledalo kot da vodi tuje vojske v Egipt. Egipčani so imeli oster občutek za konflikte, ki bi lahko ogrozili stabilnost. Ta strah so utelesili v Setu. Spor med Setom in Horusom odraža večno napetost med močjo in pravico, ta pa nikoli ni bila razrešena dokončno. Egipčani so videli rešitev v izročitvi oblasti Horusu, vendar ga starodavna besedila pogosto prikazujejo kot šibkega in nezrelega, zato je bila za zaščito Egipta potrebna Setova moč. Čeprav je bil nadzor in večkraten poraz sil kaosa za Egipčane ključnega pomena za ohranitev ma’at, nikoli niso poskušali popolnoma izgnati Seta, zato je mit Horusa in Seta postal temeljna legenda egipčanske države. Egipčani so Seta poskusili uničiti le ko so popolnoma izgubili upanje v krojenje lastne usode in usode kozmosa.
Viri:
- Te Velde, H. (1967). Seth, God of Confusion.
- Schoer, B. (2004). The God Seth. Ancient Egypt, 4(6).
0 komentarjev:
Objavite komentar