Pristop k duhovni vadbi

Ko ljudje odkrijejo, da obstaja stvar, ki se imenuje duhovnost, postanejo navdušeni kot Kolumb, ko je prvič zagledal obale Amerike. Duhovnost jim omogoča širši razgled kot so sprva mislili, da obstaja. Prešine jih spoznanje, da je običajna človeška družba ustvarjena – delno zavedno, večinoma pa nezavedno – da nam prepreči spoznati in uresničiti naš poln človeški potencial. Konvencionalno življenje se večinoma vrti okrog iskanja omejenih ciljev, kot so: telesno ugodje, materialne dobrine, seks, čustvena zadovoljitev, umska stimulacija in moč.

Hinduizem pozna štiri upravičena področja, katerim lahko posvetimo svoj čas in energijo:

• artha – materialna blaginja
• kāma – telesna, čustvena in umska zadovoljitev in užitek
• dharma – moralnost, etičnost in pravičnost
• mokša – duhovno samouresničenje

Večina konvencionalnega življenja v naši družbi spada v prvi dve kategoriji. Naša civilizacija je izumila neštete načine osredotočanja naše pozornosti na udobje in užitek. Korporacije vsako leto porabijo milijarde evrov, da pri potrošnikih zagotovijo neprekinjen tok kupovanja in porabe materialnih dobrin, četudi jih ne rabijo; vse to samo da bi stremeli k "udobnemu" življenju. Lahko zapišem, da živimo v dobi hedonizma.

Dharmo živimo veliko bolj omejeno kot pa artho in kāmo. Naši moralni standardi so na vsesplošno nizki stopnji, kar se sklada s hindujsko predstavo o kali-jugi, dobi duhovnega mračnjaštva, ki naj bi trajala še več tisočletij. New Age vera v bližnje zveličanje človeštva na skoraj magičen način in brez kakršnegakoli truda, se zdi kot bežno, muhasto upanje. Svoje glave moramo potegniti iz peska in spoznati, da živimo v koruptni družbi, kjer pravni sistem deluje na podlagi podkupnin, pravdanje pa je postalo življenjski slog. Če na našem seznamu prednosti moralna neoporečnost ni dovolj visoko, so v našem življenju duhovne težnje skoraj popolnoma odsotne. Redki ljudje resnično razumejo, kaj je duhovnost, še manj pa je tistih, ki aktivno hodijo po duhovni poti.

Položaj je malce drugačen v Indiji. Z izjemo zahodnjaško šolane elite, tradicionalna vrednota (osvoboditve) še vedno zavzema določen prostor v srcih. Ljudje se vsaj zavedajo tega velikega ideala indijske preteklosti, delno še prisotnega med sodobnimi asketi, čeprav sami morda niso pripravljeni za to pot. Okrog jogijev in potepuških sādhujev, ki so še vedno viden element hindujske družbe, se vije tančica strahospoštovanja. Leta 2001 je zborovanje Kumbha Mela, ki se odvija vsakih dvanajst let, privabilo sto milijonov ljudi ter miriade duhovnih ljudi, tako pristnih kot prevarantov.

Kljub temu celo povprečni Indijci ne premorejo zadostnega razumevanja jogijskega življenjskega sloga, zato pogosto niso sposobni ločevati med pristnimi mojstri in sleparji. Res je tudi, da v indijski družbi vse večja modernizacija in globalizacija spodjedata tradicionalno čaščenje svetega.

Ko se zahodnjak sreča z duhovnostjo, se je primoran soočiti s štirimi glavnimi življenjskimi težnjami po materialni blaginji, telesnemu-čustvenemu-umskemu ugodju, moralni neoporečnosti in duhovni izpolnitvi. Pri duhovni vadbi sta čim bolj nepristransko samoopazovanje in samorazumevanje ključnega pomena. Posameznik mora biti željan raziskati svoje vzorce navad: kako se odziva na vse vrste situacij. Nato mora hoteti in biti pripravljen razumeti svoja opažanja o samemu sebi. Naslednji korak je izločevanje teh vzorcev navad, ki ne pripomorejo k nadaljnji duhovni rasti; zamenjati jih je treba s pozitivnimi navadami.

Novinci v duhovnem življenju se pogosto ne zavedajo, da duhovna vadba zahteva dosleden trud. Pogosto si domišljajo, da je bežen pogled onstran konvencionalnega življenja sam po sebi dovolj. A videti čoln je povsem drugače kot sedeti v čolnu in veslati na drugi breg. Razmišljanje o duhovnosti ni dovolj. Ko začetniki dejansko pričnejo z duhovno vadbo (sādhana), se slej ko prej soočijo s preizkušnjo vztrajanja pri vsakodnevni rutini. Nato postane izziv vsakodnevno osveževanje duhovne vadbe, drugače le-ta postane dolgočasna, kar spodjeda voljo do samopreobrazbe.

Novinci črpajo energijo iz svoje začetniške vneme ter nenehno iščejo naslednjo duhovno "omamo": lepo meditacijo, veličastno vizijo, božansko znamenje ali pa pohvalo učitelja. V vznesenem stanju se le malokdo zaveda, da bo obdobja "medenih tednov" kmalu konec. Tradicionalni guruji se običajno ne zmenijo za to minljivo vnemo; namesto sladkih komplimentov raje delijo ostre kritike. Redki se izvlečejo iz te stopnje in se lotijo (povsem nespektakularne) vsakodnevne vadbe. Ko se čustveni vrhunci pomirijo in se začne kazati gola resničnost njihove zmede, negativnosti in ega, se veliko začetnikov ustraši.

Naslednja prepreka je spoznanje, da imamo ljudje številne, globoko ukoreninjene vzorce navad, ki za spremembo zahtevajo veliko časa in energije. Posameznik, ki se loteva duhovne vadbe, je sprva prepričan, da poseduje ogromen, že razvit, potencial in bo zato rasel hitreje od ostalih, kmalu pa trešči ob tla in spozna, da je stopnja samorazvoja enaka vloženemu trudu.

Tisti, ki so prilezli do sem, se bodo skoraj gotovo soočili z dvomi – o svojih sposobnostih, o učitelju, o učinkovitosti določenega učenja in sistema – zato ni daleč od resnice, če rečem, da je tisti, ki se ne spoprijatelji z dvomi, na dobri poti do zablode. Če dvom in zabloda nista prisotna, je oseba verjetno razsvetljena.

Ovira, ki jo ne omenjajo pogosto, je dejstvo, da so posameznikove karmične težnje (nezavedni in delno zavedni vzorci navad) še ojačane zaradi povečanega zavedanja in redne vadbe. To lahko primerjamo z močno svetilko, ki sveti globoko v vodnjak človeškega uma in osvetljuje temne, dolgo pozabljene kotičke. V globinah nezavednega se skrivajo vse vrste neprijetnih resničnosti, ki jih s pomočjo stalnega samoopazovanja in samorazumevanja izpiramo na dan. Včasih se nezavedni material v luči zavednega uma zdi silen in takrat začetnik spozna, da je duhovno življenje neke vrste hoja po rezilu.

Postopoma se duhovni popotnik nauči premagati svoj vraščen materializem (npr. nenehno razmišljanje o vidni resničnosti), kot da bi počasi rahljal ego-vozel, s katerim običajni ljudje poskušajo povezovati svoje življenje. Duhovni popotnik se nauči biti šaljiv ob vsaki situaciji in življenje gleda iz nove perspektive: kot nenavadno (dramsko) igro, v katero smo, hočeš ali nočeš, vpleteni in ki jo lahko napačno razumemo in zato trpimo, ali pa jo razumemo in presežemo, ne da bi izstopili iz prizorišča. Duhovni materializem – lažen občutek pridobivanja "višjih" izkustev – moramo premagati. Šele nato lahko spoznamo notranjo svobodo, kjer se odrečemo celo cilju osvoboditve. Osvoboditev ali razsvetljenje ni stvar, ki jo lahko dosežemo, temveč je življenje v trenutku iz najglobljega razumevanja in brez egoistične navezanosti na karkoli.

Tisti, ki se s svojimi izjemnimi duhovnimi dosežki postavljajo pred drugimi, so verjetno najmanj razsvetljeni. Indijska tradicija pozna mnogo mojstrov, ki so po dolgih letih intenzivne vadbe dosegli visoko stopnjo zavesti ali osupljive nadnaravne sposobnosti, nato pa so sami sebe pogubili. Večja kot je višina, globlji je padec v pozabo, zato jogijske avtoritete nenehno svarijo ljudi na bodo pazljivi, naj svoje dosežke zadržijo zase in se raje osredotočijo na gojenje moralne kreposti, razumevanja, samopremagovanja ter na pomoč drugim ljudem.

Veliki zahodnjaški mojster, Omraam Mikhaël Aïvanhov, je svoje učence občasno opozarjal, da so vsi začetki prežeti z energijo, zato se moramo lotiti stvari s čim večjo skrbnostjo in razumevanjem, kar ga premoremo. To še posebej velja za duhovno življenje, za hojo po rezilu.