Ryokan, zenovski mojster, je ob vznožju gore, v drobni koči, živel sila preprosto življenje. Nekega večera pa je kočo obiskal tat, a je kmalu razočaran ugotovil, da ni ničesar, kar bi lahko ukradel.
Medtem ko je tat jezno brskal po koči, je vstopil Ryokan in ujel nepridiprava pri delu. "Dolgo časa si moral potovati, da si me lahko obiskal," mu je prijateljsko rekel mojster. "Ne smeš se vrniti praznih rok. Prosim, vzemi moja oblačila kot darilo."
Lopov se je, ves iz sebe in osramočen, odplazil iz koče.
Ryokan je sedel popolnoma gol in opazoval luno. "Ubogi fant," se je namuznil, "ko bi mu vsaj lahko podaril to čudovito luno."
Lune ni mogoče ukrasti
17. 08. 08Karma - univerzalno načelo
9. 08. 08
Nekega večera je Višnu, ohranjevalec kozmičnega reda, obiskal Šivo visoko v prostranstvih gore Kailaš, kjer se nahaja njegovo domovanje. V palačo je vstopil sam, Garudi, pol človeku, pol orlu, ki je bil Višnujevo prevozno sredstvo, pa je naročil, naj ga počaka pred vrati.
Garuda je nekaj časa sedel sam in občudoval naravne lepote tega kraja. Nenadoma je na oboku vrat v palačo opazil čudovito bitje, drobcenega ptička. "Kako čudovita je ta stvaritev," se je na glas čudil Garuda. "Ta, ki je ustvaril te veličastne gore, je napravil tudi drobnega ptička - in oba sta enako čudovita."
Medtem je na bizonu mimo prijezdil Jama, bog smrti. Ko je stopal proti vratom palače, je tudi on opazil drobno ptico in začudeno privzdignil obrvi, vendar je le skomignil z rameni in vstopil v palačo.
V starodavni Indiji so ljudje verjeli, da je že bežen pogled Jame znanilec smrti. Garuda, ki je opazil Jamovo dejanje, si je mislil: "To, da je Jama tako pozorno opazoval ptička, lahko pomeni le eno stvar - čas drobne ptice je pošel. Mogoče bo Jama ob povratku s sabo vzel tudi njeno dušo." Ob tej misli je Garudovo srce preplavilo sočutje. Da se ptiček ni zavedal svoje neizogibne smrti, je Garudo še bolj žrlo, zato se je odločil, da bo ptička rešil iz krempljev smrti. Garuda je planil v zrak, zgrabil drobno bitje in bliskovito zdrvel proti gozdu, ki je bil od palače oddaljen tisoče kilometrov. Ptička je nežno odložil na skalo bo potočku, nato pa je odletel nazaj na Kailaš, kjer je naprej čakal svojega gospodarja.
Kmalu zatem se je na dan prišel Jama ter pokimal Garudi. Garuda je odzdravil bogu smrti in rekel: "Ali te lahko nekaj vprašam? Ko si vstopal skozi vrata, si videl ptička in za trenutek si postal zamišljen. Zakaj?"
Jama mu je odgovoril: "No, opazil sem drobno ptico in videl, da jo bo čez nekaj minut, zelo daleč od tod, v gozdu ob potočku, požrl piton. Spraševal sem se, kako bo tako drobna ptica v tako kratkem času prepotovalo tisoče kilometrov, ki jo ločujejo od njene usode? Očitno je tudi to mogoče, kajne?" Ob tem se je Jama nasmehnil Garudi, zajahal svojega bivola in odšel.
Garuda je zbegan obsedel pred vrati, tuhtajoč o presenetljivem preobratu dogodka.
KARMA IN NJENE POSLEDICE
Beseda karma [कर्म] izvira iz sanskrtskega korena kri ("delati"), oziroma iz karman (dejanje, (gledališka) igra), ki namiguje, da je vsako dejanje karma. Izraz vrh tega vključuje tako dejanje kot posledico le-tega. Garudova karma je bila sestavljena iz tega, da je ptico odnesel proč, kot tudi iz njene usodne smrti, ko jo je pogoltnil piton. Tako je nedolžno dejanje pripeljalo do navidezno nenaklonjenega izida. V zgornji pripovedi se soočimo z dilemo, ki je vseprisotna v naših življenjih - relativnost nečednih in nedolžnih dejanj. Ali naj potemtakem sodimo čednost dejanj le na podlagi njihovih rezultatov? Ali obstaja še kakšen kriterij? Pravzaprav je to, kar določa naravo karme, volja ali namen osebe, ki stori dejanje. Budistično besedilo Anguttara Nikaja pravi: "Voljo imenujem karma; človek s pomočjo volje deluje preko telesa, govora ali uma." Tudi druga besedila učijo, da je namen tisti, ki dejanje obarva dobro ali slabo:
Na primer: zdravnik ni zakrivil umora, če je kljub svojemu trudu, pacient med operacijo umrl; oziroma, če se vrnemo k naši pripovedi - Garudova dolžnost ni bila ščititi ptico, temveč le poskusiti jo ščititi.
Karma je psihološki impulz dejanja, tisto, kar sproži vrsto vzrokov, ki dozorijo v karmične plodove. Dejanja morajo vsebovati vsaj drobec namere, da iz njih lahko nastanejo karmični plodovi. Tu se v različnih religijah pojavijo variacije na temo, zato se budistično prepričanje nekoliko razlikuje od džainističnega: če budist nenamerno pohodi mravljo, karma nima enakega učinka nanj kot če bi jo pohodil džainist. Razmišljanje o slabem dejanju ustvari slabo karmo, še posebej če aktivno razmišljamo o tem, namesto da bi se slabih misli osvobodili. Ko zavestno prenehamo razmišljati o slabih stvareh, oslabimo negativno karmo in zmanjšamo psihološko gonilno silo dejanja.
Eden izmed najglobljih ter poučnih vpogledov v karmo prihaja iz Bhagavad-gite:
Sprva se zgornja trditev zdi precej radikalna, še posebej za današnji čas, vendar kljub temu ni le filozofska pridiga, temveč praktičen nasvet, ki ga lahko uporabimo kot smiselno strategijo pri naših ciljih. Razlog tiči v tem, da izid kateregakoli podviga ni odvisen le od našega truda, ampak od številnih drugih dejavnikov na katere morda nimamo vpliva. Zakaj bi nas torej skrbelo za nekaj, na kar nimamo vpliva? Vrh tega nas zavestna odmaknjenost od zaskrbljenosti zaradi neizbežnih rezultatov osvobodi umskega stresa ter nam omogoči, da se mirno osredotočimo na trenutno početje.
Do sreče, ki je mogoča le v stanju brezskrbnosti, se najlažje dokopljemo tako, da nanjo pozabimo. Zavestna sposobnost, da živimo brez hlepenja po sreči, neznansko poveča možnosti za uresničenje stanja sreče.
VPRAŠANJE DOBREGA ALI SLABEGA
Nekoč je v srednjeveški Kitajski živel star kmet, ki je s slabotnim, bolehnim konjem oral njivo. Nekega dne mu je kljuse pobegnilo v hribe.
Kmeta so obiskali sosedi in sočustvovali z njim: "Kakšna nesreča!"
"Sreča? Nesreča? Kdo ve?" se je namuznil kmet.
Teden dni kasneje se je star konj le vrnil nazaj domov, s sabo pa je pripeljal še čredo divjih konj. Med sosedi je završalo in vsi so se zbrali okrog kmeta ter mu čestitali za njegovo srečo. Njegov odgovor pa je bil enak kot prej: "Sreča? Nesreča? Kdo ve?"
Kasneje je kmetov edini sin poskušal udomačiti enega izmed divjih konj in si pri tem zlomil nogo. Vsi so menili, da je to nesreča. "Sreča? Nesreča? Ne vem, ne vem..." je mrmral starec.
Teden dni kasneje v v vas vkorakala kraljeva vojska ter prisilno rekrutirala vse sposobne mladce. Kmetovega sina, ki je v postelji ležal z zlomljeno nogo, so pustili pri miru, saj jim ni koristil.
Kaj je bilo to? Sreča ali nesreča? Kdo ve...
Stvari, ki se nam na prvi pogled zdijo neugodne, so lahko v resnici prikrita sreča. In nekaj, kar je na prvi pogled lepo in privlačno, lahko privede do slabega razpleta. Modreci zato pogosto stvari prepustijo višjim silam, da odločijo, kaj je dobro in kaj ne. Dobro in slabo sta relativna - spreminjata se glede na čas in splet okoliščin. Puščica je dobra, če predre tarčo, oklep pa je dober le če je nepropusten. V poletni vročini je hlad dobrodošel, pozimi pa običajno iščemo toploto. Zenovska filozofija pravi, da dobro vsebuje enakovreden del slabega (in obratno). To seveda ne pomeni, da med dobrim in slabim ni razlike, temveč, da moramo dualistično mišljenje zamenjati z občutkom za celoto in enotnost; oziroma, kot pravi zenovski mojster Suzuki:
V Bhagavad-giti vedno znova naletimo na odstavke, ki pravijo, da moramo nenehno delati. Besedilo pravi tudi, da je vse delo po naravi sestavljeno iz dobrega in slabega. Ne moremo opraviti dela, ki ne bo ustvarilo vsaj nekaj dobrega tako kot ni dela, ki ne vsebuje kanček škodljivosti. Vsako delo je zmes dobrega in slabega; kljub temu pa nam Bhagavad-gita sporoča naj neutrudno delamo. Svami Vivekananda ta paradoks razloži jasno in jedrnato:
Če si želimo nagrado, moramo sprejeti tudi kazen. Edini način, da se izognemo kazni, je, da se odrečemo nagradi. Edini način, da se izvlečemo iz bede, je, da opustimo idejo o sreči, saj sta beda in sreča le dve strani istega kovanca. Na eni strani je življenje, na drugi pa smrt. Onstran smrti gremo lahko le tako, da odpovemo ljubezni do življenja. Življenje in smrt sta ista stvar, le perspektiva je drugačna. Ta plima in oseka je nrav sveta. Trditi drugače bi bilo tako nesmiselno kot da bi lahko imeli življenje brez smrti. Taka trditev bi bila neopravičljiva, saj že sama ideja o življenju všteva smrt kot nasprotni pol prvega. Brez smrti tudi življenja ni. Če hočemo živeti, moramo umreti vsak trenutek življenja.
ZAKON KOMPENZACIJE - ALI ZAKAJ SPREJEMATI MUKE ŽIVLJENJA?
Po napornem delovnem tednu se veselite mirnega vikenda, ko boste končno našli nekaj časa za drobne radosti. V soboto zvečer se z družino usedete v avto, da bi se odpravili na večerjo v priljubljeno restavracijo. V želodcu vam kruli in ob misli na hrano se vam cedijo sline, saj ste se za pojedino cel dan postili. Nenadoma avto začne zanašati na drugo stran ceste in ko se končno prestrašeni ustavite na robu ceste in stopite iz avtomobila, vidite, da vam je počila guma. Jezno odprete prtljažnik, da bi izvlekli ven rezervno guma - a glej ga zlomka, tudi rezerva je nekako prazna! Pobiti in zamazani spoznate, da je težko pričakovana večerja splavala po vodi. Usedete se nazaj v avto, nekajkrat globoko vdihnete in se pomirjeni zahvalite Bogu za to drobno neprijetnost. Vaša družina, obnemela in osupla, pa le strmi v vas.
V kozmosu obstaja harmoničen zakon poravnave in kompenzacije, kateremu so podvrženi vsi naravni procesi. V naših življenjih ima ta zakon vlogo uravnovešanja. To je ureditev pri kateri, sodeč po Emersonu, "Vsak presežek povzroči pomanjkanje in obratno. Vse to pa vodi globoka popravna sila, ki tvori osnovo vseh dejstev." Konec koncev se vse stvari izidejo z absolutno natančnostjo. Vsak prejemnik užitka se bo moral soočiti tudi s trpljenjem, oziroma, kot pravijo Danci: "Po prijetnem praskanju sledi neprijetna bolečina." Vsaka prednost ima svojo ceno, kajti z vsako pridobljeno stvarjo izgubimo nekaj drugega. Kazen je sadež, ki nesluteno zori v cvetu užitka. Če uidemo enemu delu, bomo slej ko prej trpeli v drugi, bolj pomembni izkušnji našega življenja. Zato bi bilo dobro, če bi ljudje odprtih rok sprejeli drobne preizkušnje, bridkosti in nadloge, ki nam jih življenje ponuja v našem vsakodnevnem obstoju. Skupaj bodo vredne ogromno ter nas tako rešile pred enim samim, usodnim udarcem narave.
MANIPULIRANJE KRAME
Negativna karma: Če se na dogodek odzovemo z negativnimi čustvi, bo karmična sled v umu nekoč dozorela in vplivala na drugo situacijo negativno. Na primer, če je nekdo na nas jezen, mi pa se prav tako odzovemo z jezo, pustimo karmično sled, ki omogoča, da se bo naslednjič jeza pojavila še lažje, vrh tega pa zveča verjetno za sekundarne situacije, ki omogočajo naši jezi, da privre na dan. Zato jezni ljudje nenehno naletijo na situacije, ki opravičujejo njihovo jezi, mirni ljudje pa ne.
Mogoče je imel Jezus prav to v mislih, ko je rekel: "... in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč." (Matej 5:40)
Tudi če čustvo potlačimo, še vedno obstaja negativna sled. Potlačitev izvira iz odpora; nastane, ko v našem umu neko stvar zategnemo ali pa zaklenemo v temne kotičke duše, kjer čaka na primeren sekundarni vzrok, ki potlačeno stvar katapultira na dan.
Pozitivna karma: Namesto teh impulzivnih negativnih odzivov, ki ustvarjajo negativne karmične sledi in karmo, se lahko za trenutek ustavimo, umirimo in izberemo protistrup za negativna čustva. Protistrup za jezo je sočutje. Sprva se takšno sočutje zdi nepristno, če pa se zavemo, da osebo, ki nam gre na živce, prav tako premetava sem ter tja na negativnem karmičnem morju ter zato trpi, lahko začutimo kanček sočutja in izberemo primeren odziv, ki bo pozitivno oblikoval našo prihodnost. Ta novi odziv še vedno temelji na hrepenenju (po vrlinah, miru ali duhovni rasti) in zato proizvede pozitivno karmično sled. Naslednjič, ko bomo naleteli na jezo, bo več verjetnosti, da se bomo nanjo odzvali s sočutjem. Če pri tem skrbno vztrajamo, se bo sočutje pojavilo spontano in brez vsakršnega napora. Na ta način lahko na novo programiramo naš um za vse izkušnje v življenju
Osvobajanje čustev: Najboljši odziv na negativno čustvo je, da mu dovolimo, da samo sebe osvobodi. To je mogoče le, če bivamo v stanju ne-dualne zavesti, osvobojeni od hrepenenja in odpora. V tem stanju gredo čustva mimo nas kakor ptica, ki leti skozi zrak in za sabo ne pušča nobene sledi. Čustvo se pojavi in se nato spontano raztopi v praznino. Karmično seme se začne pojavljati - kot čustvo ali telesni občutek - vendar nova semena prihodnje karme ne morejo nastati, ker se ne odzovemo s hrepenenjem ali odporom. Takšno osvobajanje čustev uniči karmo že v kali, saj sežigamo karmična semena preden imajo priliko zrasti v težave. Čeprav je ustvarjanje pozitivne karme dobro, nas ta karma vseeno veže in omejuje na določene identitete, osvobajanje čustev pa nam odpre vrata za popolno odrešitev od vsega pogojevanja. Ko je oseba osvobojena so pozitivne lastnosti še vedno prisotne, vendar ne izvirajo več iz karmičnih teženj. Takšna oseba dogodke vidi jasno in se nanje odziva spontano in primerno. Kljub temu, da je osvobajanje čustev najboljši pristop k reševanju karmične problematike, je hkrati izjemno zahteven in povsem nemogoč dokler ni naša duhovna praksa že razvita in stabilna.
KARMA JOGA
Beseda joga [yoga योग] izvira iz sanskrtskega korena judž [yuj युज्], ki pomeni "vpreči (v jarem)" ali "združiti". Na ta način je joga znanost, ki združuje končno z neskončnim ali telesni obstoj z duhovnim/božanskim obstojem. Karma joga je vez med univerzalno voljo in delom. Starodavni spisi jo imenujejo tudi najvišja oblika joge. Karma joga je sredstvo za iskanje božanskega v dejanjih ter v samem življenju, ne pa v nekem oddaljenem, blaženem onostranstvu. Karma jogo lahko označimo tudi kot umetnost iskanja in stapljanja z božanskim preko vsakodnevnih dejanj, misli in del; ali pa kot sredstvo, ki naša običajna človeška dejanja povzdigne v božanska. Mi (kot posamezniki) nismo storilci, temveč skozi nas deluje višja resničnost, zato je vsako dejanje karma jogija sveto. Intuitivno razumemo, da vse izvira iz božanskega, mi pa to vračamo nazaj k svojemu viru. Ko to spoznamo, celo najmanjši aspekti našega življenja, ki jim običajno ne posvečamo velike pozornosti, prenehajo biti malenkostni in nepomembni. Življenje postane pomembno in nam odpre prostran horizont. Aurobindo to razlaga na sledeč način:
Karma joga je posvetitev življenja Bogu, to pa pomeni delati z občutkom, da se za našimi dejanji skriva božanska sila, ki nas vodi v vsakem trenutku življenja. Ko na delo gledamo kot na čaščenje, darujemo vse sadove našega dela Bogu. Našo karmo ponudimo kot sveto daritev najvišji resničnosti. Zaradi tega Boginja Kali nosi pas, narejen iz odsekanih rok, ki za njene častilce simbolizirajo žrtvovanje sadov karme Veliki Boginji.
RAZUMEVANJE KARME - ETIČEN NAČIN ŽIVLJENJA
Dhammapada je eno izmed najbolj svetih in priljubljenih budističnih besedil, ki opisuje metode samouresničenja s pomočjo moralnega delovanja:
Besedilo osvetli tudi naravo karmičnih plodov:
Sami smo odgovorni za to, kar smo, hkrati pa imamo moč, da postanemo karkoli želimo postati. Če je to, kar smo sedaj rezultat preteklih dejanj, iz tega vsekakor sledi, da lahko postanemo karkoli s pomočjo sedanjih dejanj - zato moramo vedeti, kako delovati in delati.
Zakon karme veleva, da dejanj ni mogoče izničiti, dokler niso obrodila sadov, zato ni sile v naravi, ki bi lahko ustavila karmo. Če sem zagrešil podlo dejanje, bom moral slej ko prej trpeti zaradi njega - in obratno. Ali ni to, potemtakem, najvišja motivacija za etičen obstoj na temu planetu? Menim, da je zakon karme najboljša motivacija, ki jo lahko imamo, za pravilno mišljenje, pravilna dejanja, predvsem pa za pravilno življenje. Vendar karma ni božja šiba za naše grehe. Karma ni pasivna ali malodušna, temveč postavlja človeka v središče odgovornosti za vse, kar naredi, zato je sledeč pregovor povsem upravičen:
Odveza Matere Narave je zelo preprosta: Vsak od nas je dobil njivo življenja. Na tej njivi lahko po mili volji sadimo, kar na srce poželi - to je naša karma-kšetra. Ko sadovi našega dela dozorimo, jih moramo tudi pojesti.
Mnogo ljudi karmo enači z zlom ali grehom. To je verjetno zato, ker se karme zavedamo nas življenje zasuje s težavami, vse dobre stvari pa se nam zdijo samoumevne. Greh je kršenje pravil posameznikove družbe, veroizpovedi ali pripadnostne skupine, karma pa je naravna lastnost vesolja. Na primer: če vam vaša vera ukaže ubiti nevernika, vi pa ne izpolnite tega ukaza, bo to karma (odrekanje dejanjem je tudi karma), ki jo bodo verske avtoritete označile kot vaš greh. Če bi ubili nevernika in tako izpolniti ukaz, bi dobili nekaj dobre karme, ker ste izpolnili obveznosti kulture v kateri živite, kljub temu pa bi prejeli tudi veliko slabe karme, ker ste ubili človeka.
Razumevanje karme je izjemno zapleteno celo za modrece, na individualnem nivoju pa obsega predvsem (s)poznavanje znanja skrivnosti dela in dejanj. Ni treba biti jasnoviden, da opazimo, kako je vse vesolje v stanju nenehnega gibanja in dinamičnega plimovanja. Zakaj? Ker je to edini način s katerim lahko opravičimo svoj obstoj na tem planetu ter tako nadaljujemo z aktivnim ustvarjanjem in oblikovanjem svojih življenj.
Viri in nadaljnje branje
Garuda je nekaj časa sedel sam in občudoval naravne lepote tega kraja. Nenadoma je na oboku vrat v palačo opazil čudovito bitje, drobcenega ptička. "Kako čudovita je ta stvaritev," se je na glas čudil Garuda. "Ta, ki je ustvaril te veličastne gore, je napravil tudi drobnega ptička - in oba sta enako čudovita."
Medtem je na bizonu mimo prijezdil Jama, bog smrti. Ko je stopal proti vratom palače, je tudi on opazil drobno ptico in začudeno privzdignil obrvi, vendar je le skomignil z rameni in vstopil v palačo.
V starodavni Indiji so ljudje verjeli, da je že bežen pogled Jame znanilec smrti. Garuda, ki je opazil Jamovo dejanje, si je mislil: "To, da je Jama tako pozorno opazoval ptička, lahko pomeni le eno stvar - čas drobne ptice je pošel. Mogoče bo Jama ob povratku s sabo vzel tudi njeno dušo." Ob tej misli je Garudovo srce preplavilo sočutje. Da se ptiček ni zavedal svoje neizogibne smrti, je Garudo še bolj žrlo, zato se je odločil, da bo ptička rešil iz krempljev smrti. Garuda je planil v zrak, zgrabil drobno bitje in bliskovito zdrvel proti gozdu, ki je bil od palače oddaljen tisoče kilometrov. Ptička je nežno odložil na skalo bo potočku, nato pa je odletel nazaj na Kailaš, kjer je naprej čakal svojega gospodarja.
Kmalu zatem se je na dan prišel Jama ter pokimal Garudi. Garuda je odzdravil bogu smrti in rekel: "Ali te lahko nekaj vprašam? Ko si vstopal skozi vrata, si videl ptička in za trenutek si postal zamišljen. Zakaj?"
Jama mu je odgovoril: "No, opazil sem drobno ptico in videl, da jo bo čez nekaj minut, zelo daleč od tod, v gozdu ob potočku, požrl piton. Spraševal sem se, kako bo tako drobna ptica v tako kratkem času prepotovalo tisoče kilometrov, ki jo ločujejo od njene usode? Očitno je tudi to mogoče, kajne?" Ob tem se je Jama nasmehnil Garudi, zajahal svojega bivola in odšel.
Garuda je zbegan obsedel pred vrati, tuhtajoč o presenetljivem preobratu dogodka.
KARMA IN NJENE POSLEDICE
Beseda karma [कर्म] izvira iz sanskrtskega korena kri ("delati"), oziroma iz karman (dejanje, (gledališka) igra), ki namiguje, da je vsako dejanje karma. Izraz vrh tega vključuje tako dejanje kot posledico le-tega. Garudova karma je bila sestavljena iz tega, da je ptico odnesel proč, kot tudi iz njene usodne smrti, ko jo je pogoltnil piton. Tako je nedolžno dejanje pripeljalo do navidezno nenaklonjenega izida. V zgornji pripovedi se soočimo z dilemo, ki je vseprisotna v naših življenjih - relativnost nečednih in nedolžnih dejanj. Ali naj potemtakem sodimo čednost dejanj le na podlagi njihovih rezultatov? Ali obstaja še kakšen kriterij? Pravzaprav je to, kar določa naravo karme, volja ali namen osebe, ki stori dejanje. Budistično besedilo Anguttara Nikaja pravi: "Voljo imenujem karma; človek s pomočjo volje deluje preko telesa, govora ali uma." Tudi druga besedila učijo, da je namen tisti, ki dejanje obarva dobro ali slabo:
"Kdor deluje dobronamerno, se ne umaže s slabo karmo zunanjih posledic svojega dejanja" (Joga Sikha)
Na primer: zdravnik ni zakrivil umora, če je kljub svojemu trudu, pacient med operacijo umrl; oziroma, če se vrnemo k naši pripovedi - Garudova dolžnost ni bila ščititi ptico, temveč le poskusiti jo ščititi.
"Tudi če nam ne uspe, dobimo vse zasluge za našo dolžnost, če se trudimo na vso moč." (Mahabharata: Udjoga Parva 93.6)
"Nekatere naloge uspejo, druga pa spodletijo. Razlog tiči v božanskem redu vseh stvari. Če izpolnimo svojo dolžnost, se nas slaba karma ne dotakne." (Mahabharata: Santi Parva 24.30)
Karma je psihološki impulz dejanja, tisto, kar sproži vrsto vzrokov, ki dozorijo v karmične plodove. Dejanja morajo vsebovati vsaj drobec namere, da iz njih lahko nastanejo karmični plodovi. Tu se v različnih religijah pojavijo variacije na temo, zato se budistično prepričanje nekoliko razlikuje od džainističnega: če budist nenamerno pohodi mravljo, karma nima enakega učinka nanj kot če bi jo pohodil džainist. Razmišljanje o slabem dejanju ustvari slabo karmo, še posebej če aktivno razmišljamo o tem, namesto da bi se slabih misli osvobodili. Ko zavestno prenehamo razmišljati o slabih stvareh, oslabimo negativno karmo in zmanjšamo psihološko gonilno silo dejanja.
Eden izmed najglobljih ter poučnih vpogledov v karmo prihaja iz Bhagavad-gite:
"Pravico imaš le do dela, ne pa tudi do sadov svojega dela." (Bhagavad-gita 2.47)
Sprva se zgornja trditev zdi precej radikalna, še posebej za današnji čas, vendar kljub temu ni le filozofska pridiga, temveč praktičen nasvet, ki ga lahko uporabimo kot smiselno strategijo pri naših ciljih. Razlog tiči v tem, da izid kateregakoli podviga ni odvisen le od našega truda, ampak od številnih drugih dejavnikov na katere morda nimamo vpliva. Zakaj bi nas torej skrbelo za nekaj, na kar nimamo vpliva? Vrh tega nas zavestna odmaknjenost od zaskrbljenosti zaradi neizbežnih rezultatov osvobodi umskega stresa ter nam omogoči, da se mirno osredotočimo na trenutno početje.
Do sreče, ki je mogoča le v stanju brezskrbnosti, se najlažje dokopljemo tako, da nanjo pozabimo. Zavestna sposobnost, da živimo brez hlepenja po sreči, neznansko poveča možnosti za uresničenje stanja sreče.
VPRAŠANJE DOBREGA ALI SLABEGA
Nekoč je v srednjeveški Kitajski živel star kmet, ki je s slabotnim, bolehnim konjem oral njivo. Nekega dne mu je kljuse pobegnilo v hribe.
Kmeta so obiskali sosedi in sočustvovali z njim: "Kakšna nesreča!"
"Sreča? Nesreča? Kdo ve?" se je namuznil kmet.
Teden dni kasneje se je star konj le vrnil nazaj domov, s sabo pa je pripeljal še čredo divjih konj. Med sosedi je završalo in vsi so se zbrali okrog kmeta ter mu čestitali za njegovo srečo. Njegov odgovor pa je bil enak kot prej: "Sreča? Nesreča? Kdo ve?"
Kasneje je kmetov edini sin poskušal udomačiti enega izmed divjih konj in si pri tem zlomil nogo. Vsi so menili, da je to nesreča. "Sreča? Nesreča? Ne vem, ne vem..." je mrmral starec.
Teden dni kasneje v v vas vkorakala kraljeva vojska ter prisilno rekrutirala vse sposobne mladce. Kmetovega sina, ki je v postelji ležal z zlomljeno nogo, so pustili pri miru, saj jim ni koristil.
Kaj je bilo to? Sreča ali nesreča? Kdo ve...
Stvari, ki se nam na prvi pogled zdijo neugodne, so lahko v resnici prikrita sreča. In nekaj, kar je na prvi pogled lepo in privlačno, lahko privede do slabega razpleta. Modreci zato pogosto stvari prepustijo višjim silam, da odločijo, kaj je dobro in kaj ne. Dobro in slabo sta relativna - spreminjata se glede na čas in splet okoliščin. Puščica je dobra, če predre tarčo, oklep pa je dober le če je nepropusten. V poletni vročini je hlad dobrodošel, pozimi pa običajno iščemo toploto. Zenovska filozofija pravi, da dobro vsebuje enakovreden del slabega (in obratno). To seveda ne pomeni, da med dobrim in slabim ni razlike, temveč, da moramo dualistično mišljenje zamenjati z občutkom za celoto in enotnost; oziroma, kot pravi zenovski mojster Suzuki:
"Vse oblike zla utelešajo tudi to, kar je pravično, dobro in lepo ter tako prispevajo k popolnosti Resničnosti. Oziroma drugače rečeno, slabo je dobro, grdo je lepo, nepristno je pristno, nepopolno je popolno in obratno. Na ta način razmišljajo tisti, ki dojemajo božansko naravo kot vseprisotno in vseobsegajočo."
V Bhagavad-giti vedno znova naletimo na odstavke, ki pravijo, da moramo nenehno delati. Besedilo pravi tudi, da je vse delo po naravi sestavljeno iz dobrega in slabega. Ne moremo opraviti dela, ki ne bo ustvarilo vsaj nekaj dobrega tako kot ni dela, ki ne vsebuje kanček škodljivosti. Vsako delo je zmes dobrega in slabega; kljub temu pa nam Bhagavad-gita sporoča naj neutrudno delamo. Svami Vivekananda ta paradoks razloži jasno in jedrnato:
"Če v mojem prstu tiči trn, bom uporabil drug trn, da bom prvega spravil ven. Ko bom prvi trn izdrl, bom oba vrgel proč, kajti nima smisla, da bi drugega obdržal - konec koncev sta oba trna. Na enak način moramo kakršnekoli negativne težnje, ki trpinčijo naš um, uravnovesiti z dobrimi. A kaj storimo potem? Zdaj moramo nadzorovati celo dobre težnje. Ključ je v tem, da se odrečemo navezanosti na vse ideale - dobre ali slabe - in delamo zavoljo dela, ne da bi se pretirano obremenjevali z rezultati. Naj je umski valovi pojavljajo in izginjajo, naj se iz nas rojevajo velika dejanja, ne da bi se pregloboko vtisnila v naše duše. Delajmo kot da smo tujci na tem svetu, gosti - tolikšna mera nenavezanosti je potrebna. Najboljša stvar na tem svetu je, da opravljamo svojo dolžnost; takšna karma je naša dharma. Nesreča ali beda ne bo našla plodnih tal, če se bomo dela lotili nenavezani. Delaj neutrudno, vendar se odreci navezanosti na delo. Ne istoveti se z nobeno stvarjo. V oceanu ne moremo ustvariti vala, ne da bi nekje drugje povzročili vdrtino."
Če si želimo nagrado, moramo sprejeti tudi kazen. Edini način, da se izognemo kazni, je, da se odrečemo nagradi. Edini način, da se izvlečemo iz bede, je, da opustimo idejo o sreči, saj sta beda in sreča le dve strani istega kovanca. Na eni strani je življenje, na drugi pa smrt. Onstran smrti gremo lahko le tako, da odpovemo ljubezni do življenja. Življenje in smrt sta ista stvar, le perspektiva je drugačna. Ta plima in oseka je nrav sveta. Trditi drugače bi bilo tako nesmiselno kot da bi lahko imeli življenje brez smrti. Taka trditev bi bila neopravičljiva, saj že sama ideja o življenju všteva smrt kot nasprotni pol prvega. Brez smrti tudi življenja ni. Če hočemo živeti, moramo umreti vsak trenutek življenja.
ZAKON KOMPENZACIJE - ALI ZAKAJ SPREJEMATI MUKE ŽIVLJENJA?
Po napornem delovnem tednu se veselite mirnega vikenda, ko boste končno našli nekaj časa za drobne radosti. V soboto zvečer se z družino usedete v avto, da bi se odpravili na večerjo v priljubljeno restavracijo. V želodcu vam kruli in ob misli na hrano se vam cedijo sline, saj ste se za pojedino cel dan postili. Nenadoma avto začne zanašati na drugo stran ceste in ko se končno prestrašeni ustavite na robu ceste in stopite iz avtomobila, vidite, da vam je počila guma. Jezno odprete prtljažnik, da bi izvlekli ven rezervno guma - a glej ga zlomka, tudi rezerva je nekako prazna! Pobiti in zamazani spoznate, da je težko pričakovana večerja splavala po vodi. Usedete se nazaj v avto, nekajkrat globoko vdihnete in se pomirjeni zahvalite Bogu za to drobno neprijetnost. Vaša družina, obnemela in osupla, pa le strmi v vas.
V kozmosu obstaja harmoničen zakon poravnave in kompenzacije, kateremu so podvrženi vsi naravni procesi. V naših življenjih ima ta zakon vlogo uravnovešanja. To je ureditev pri kateri, sodeč po Emersonu, "Vsak presežek povzroči pomanjkanje in obratno. Vse to pa vodi globoka popravna sila, ki tvori osnovo vseh dejstev." Konec koncev se vse stvari izidejo z absolutno natančnostjo. Vsak prejemnik užitka se bo moral soočiti tudi s trpljenjem, oziroma, kot pravijo Danci: "Po prijetnem praskanju sledi neprijetna bolečina." Vsaka prednost ima svojo ceno, kajti z vsako pridobljeno stvarjo izgubimo nekaj drugega. Kazen je sadež, ki nesluteno zori v cvetu užitka. Če uidemo enemu delu, bomo slej ko prej trpeli v drugi, bolj pomembni izkušnji našega življenja. Zato bi bilo dobro, če bi ljudje odprtih rok sprejeli drobne preizkušnje, bridkosti in nadloge, ki nam jih življenje ponuja v našem vsakodnevnem obstoju. Skupaj bodo vredne ogromno ter nas tako rešile pred enim samim, usodnim udarcem narave.
MANIPULIRANJE KRAME
Negativna karma: Če se na dogodek odzovemo z negativnimi čustvi, bo karmična sled v umu nekoč dozorela in vplivala na drugo situacijo negativno. Na primer, če je nekdo na nas jezen, mi pa se prav tako odzovemo z jezo, pustimo karmično sled, ki omogoča, da se bo naslednjič jeza pojavila še lažje, vrh tega pa zveča verjetno za sekundarne situacije, ki omogočajo naši jezi, da privre na dan. Zato jezni ljudje nenehno naletijo na situacije, ki opravičujejo njihovo jezi, mirni ljudje pa ne.
Mogoče je imel Jezus prav to v mislih, ko je rekel: "... in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč." (Matej 5:40)
Tudi če čustvo potlačimo, še vedno obstaja negativna sled. Potlačitev izvira iz odpora; nastane, ko v našem umu neko stvar zategnemo ali pa zaklenemo v temne kotičke duše, kjer čaka na primeren sekundarni vzrok, ki potlačeno stvar katapultira na dan.
Pozitivna karma: Namesto teh impulzivnih negativnih odzivov, ki ustvarjajo negativne karmične sledi in karmo, se lahko za trenutek ustavimo, umirimo in izberemo protistrup za negativna čustva. Protistrup za jezo je sočutje. Sprva se takšno sočutje zdi nepristno, če pa se zavemo, da osebo, ki nam gre na živce, prav tako premetava sem ter tja na negativnem karmičnem morju ter zato trpi, lahko začutimo kanček sočutja in izberemo primeren odziv, ki bo pozitivno oblikoval našo prihodnost. Ta novi odziv še vedno temelji na hrepenenju (po vrlinah, miru ali duhovni rasti) in zato proizvede pozitivno karmično sled. Naslednjič, ko bomo naleteli na jezo, bo več verjetnosti, da se bomo nanjo odzvali s sočutjem. Če pri tem skrbno vztrajamo, se bo sočutje pojavilo spontano in brez vsakršnega napora. Na ta način lahko na novo programiramo naš um za vse izkušnje v življenju
Osvobajanje čustev: Najboljši odziv na negativno čustvo je, da mu dovolimo, da samo sebe osvobodi. To je mogoče le, če bivamo v stanju ne-dualne zavesti, osvobojeni od hrepenenja in odpora. V tem stanju gredo čustva mimo nas kakor ptica, ki leti skozi zrak in za sabo ne pušča nobene sledi. Čustvo se pojavi in se nato spontano raztopi v praznino. Karmično seme se začne pojavljati - kot čustvo ali telesni občutek - vendar nova semena prihodnje karme ne morejo nastati, ker se ne odzovemo s hrepenenjem ali odporom. Takšno osvobajanje čustev uniči karmo že v kali, saj sežigamo karmična semena preden imajo priliko zrasti v težave. Čeprav je ustvarjanje pozitivne karme dobro, nas ta karma vseeno veže in omejuje na določene identitete, osvobajanje čustev pa nam odpre vrata za popolno odrešitev od vsega pogojevanja. Ko je oseba osvobojena so pozitivne lastnosti še vedno prisotne, vendar ne izvirajo več iz karmičnih teženj. Takšna oseba dogodke vidi jasno in se nanje odziva spontano in primerno. Kljub temu, da je osvobajanje čustev najboljši pristop k reševanju karmične problematike, je hkrati izjemno zahteven in povsem nemogoč dokler ni naša duhovna praksa že razvita in stabilna.
KARMA JOGA
"Naše vsakodnevne aktivnosti so nakovalo, preko katerega morajo, vedno znova, iti vsi elementi, da se očistijo in oplemenitijo." (Sri Aurobindo)
Beseda joga [yoga योग] izvira iz sanskrtskega korena judž [yuj युज्], ki pomeni "vpreči (v jarem)" ali "združiti". Na ta način je joga znanost, ki združuje končno z neskončnim ali telesni obstoj z duhovnim/božanskim obstojem. Karma joga je vez med univerzalno voljo in delom. Starodavni spisi jo imenujejo tudi najvišja oblika joge. Karma joga je sredstvo za iskanje božanskega v dejanjih ter v samem življenju, ne pa v nekem oddaljenem, blaženem onostranstvu. Karma jogo lahko označimo tudi kot umetnost iskanja in stapljanja z božanskim preko vsakodnevnih dejanj, misli in del; ali pa kot sredstvo, ki naša običajna človeška dejanja povzdigne v božanska. Mi (kot posamezniki) nismo storilci, temveč skozi nas deluje višja resničnost, zato je vsako dejanje karma jogija sveto. Intuitivno razumemo, da vse izvira iz božanskega, mi pa to vračamo nazaj k svojemu viru. Ko to spoznamo, celo najmanjši aspekti našega življenja, ki jim običajno ne posvečamo velike pozornosti, prenehajo biti malenkostni in nepomembni. Življenje postane pomembno in nam odpre prostran horizont. Aurobindo to razlaga na sledeč način:
"Kaj bi rekli, če bi se tempelj, zgrajen po načrtih nekega velikega umetnika, bahal: "Občudujte moje odlike; ali nisem krasen, dobro grajen in trajen? Res sem vreden vse hvale!" kot da bi bil sam svoj avtor. Takšno bahanje bi se nam zdelo neumno in otročje, in vendar prav to nenehno počnemo. Ker ne dojemamo dela Vzvišenega Delavca, pripisujemo zasluge za opravljeno delo samim sebi."
Karma joga je posvetitev življenja Bogu, to pa pomeni delati z občutkom, da se za našimi dejanji skriva božanska sila, ki nas vodi v vsakem trenutku življenja. Ko na delo gledamo kot na čaščenje, darujemo vse sadove našega dela Bogu. Našo karmo ponudimo kot sveto daritev najvišji resničnosti. Zaradi tega Boginja Kali nosi pas, narejen iz odsekanih rok, ki za njene častilce simbolizirajo žrtvovanje sadov karme Veliki Boginji.
RAZUMEVANJE KARME - ETIČEN NAČIN ŽIVLJENJA
Dhammapada je eno izmed najbolj svetih in priljubljenih budističnih besedil, ki opisuje metode samouresničenja s pomočjo moralnega delovanja:
Kot je venec spleten iz kupa cvetic, tako svoje življenje oblikuj iz številnih dobrih del.
Besedilo osvetli tudi naravo karmičnih plodov:
Nekaj časa so norčeve vragolije sladke, sladke kot med, na koncu pa zagrenijo. In kako grenko trpi!
Sveže mleko potrebuje nekaj časa, da se skisa. Enako tudi zla dejanja potrebujejo čas, da dohitijo norca. Kot žerjavica tlijo v njem.
Norec je srečen, dokler se njegove vragolije ne obrnejo zoper njega. Dober človek pa bo (po)trpel, dokler njegova dobrota ne dozori.
Slaba dela priletijo norcu, ki dela nedolžnim in nemočnim krivico, nazaj v obraz, tako kot zemlja, ki jo vržemo proti vetru.
Nikjer! Ne na nebu, niti v globinah morja, niti v gorah, se ne moreš skriti pred svojimi slabimi dejanji.
Nikoli ne govori osorno, kajti osornost ti bo vrnjena. Jezne besede bolijo, jeza pa se vrača.
Vendar norec v svoji škodoželjnosti to pozablja, zato prižge ogenj, v katerem bo tudi sam nekega dne gorel.
Ti sam si vir vse kreposti in nečednosti. [itd.]
Sami smo odgovorni za to, kar smo, hkrati pa imamo moč, da postanemo karkoli želimo postati. Če je to, kar smo sedaj rezultat preteklih dejanj, iz tega vsekakor sledi, da lahko postanemo karkoli s pomočjo sedanjih dejanj - zato moramo vedeti, kako delovati in delati.
Zakon karme veleva, da dejanj ni mogoče izničiti, dokler niso obrodila sadov, zato ni sile v naravi, ki bi lahko ustavila karmo. Če sem zagrešil podlo dejanje, bom moral slej ko prej trpeti zaradi njega - in obratno. Ali ni to, potemtakem, najvišja motivacija za etičen obstoj na temu planetu? Menim, da je zakon karme najboljša motivacija, ki jo lahko imamo, za pravilno mišljenje, pravilna dejanja, predvsem pa za pravilno življenje. Vendar karma ni božja šiba za naše grehe. Karma ni pasivna ali malodušna, temveč postavlja človeka v središče odgovornosti za vse, kar naredi, zato je sledeč pregovor povsem upravičen:
Pazi na svoje misli, da ne postanejo besede. Pazi na svoje besede, da ne postanejo dejanja. Pazi na svoja dejanja, da ne postanejo navade. Pazi na svoje navade, da ne postanejo značaj. Pazi na svoj značaj, da ne postane tvoja usoda.
Odveza Matere Narave je zelo preprosta: Vsak od nas je dobil njivo življenja. Na tej njivi lahko po mili volji sadimo, kar na srce poželi - to je naša karma-kšetra. Ko sadovi našega dela dozorimo, jih moramo tudi pojesti.
Mnogo ljudi karmo enači z zlom ali grehom. To je verjetno zato, ker se karme zavedamo nas življenje zasuje s težavami, vse dobre stvari pa se nam zdijo samoumevne. Greh je kršenje pravil posameznikove družbe, veroizpovedi ali pripadnostne skupine, karma pa je naravna lastnost vesolja. Na primer: če vam vaša vera ukaže ubiti nevernika, vi pa ne izpolnite tega ukaza, bo to karma (odrekanje dejanjem je tudi karma), ki jo bodo verske avtoritete označile kot vaš greh. Če bi ubili nevernika in tako izpolniti ukaz, bi dobili nekaj dobre karme, ker ste izpolnili obveznosti kulture v kateri živite, kljub temu pa bi prejeli tudi veliko slabe karme, ker ste ubili človeka.
Razumevanje karme je izjemno zapleteno celo za modrece, na individualnem nivoju pa obsega predvsem (s)poznavanje znanja skrivnosti dela in dejanj. Ni treba biti jasnoviden, da opazimo, kako je vse vesolje v stanju nenehnega gibanja in dinamičnega plimovanja. Zakaj? Ker je to edini način s katerim lahko opravičimo svoj obstoj na tem planetu ter tako nadaljujemo z aktivnim ustvarjanjem in oblikovanjem svojih življenj.
"Delamo zato, da bi dohajali zemljo in dušo zemlje. Brezdelje pomeni postati tujec ritmov življenja ter izstopiti iz sprevoda življenja, ki proti neskončnosti koraka veličastno in v ponosni vdanosti." (Kahil Gibran)
Viri in nadaljnje branje
- Svoboda, R. E. (1998). Aghora: The Law of Karma.
- Byrom, T. (1979). The Dhammapada.
- Gibran, K. (2003). Complete Works of Kahlil Gibran.
- Biblija.net
- Harvey, P. (2004). An Introduction to Buddhism.
- Mehra, A. (2000). Karmayoga Perfection in Work.
- Radhakrishnan, S. (2004). The Bhagavadgita.
- Vaswani, J. P. (2003). What You Would Like to Know About Karma.
- Wangyal, T. (1998). The Tibetan Yogas of Dream and Sleep.
